Na našem portalu smo v minulem letu posebno pozornost namenili pripovedi o reševanju beaglov iz kontroverznega vzrejnega centra Green Hill v italijanskem mestu Montichiari. Podjetje je skrbelo za razmnoževanje psičkov, ki so jih nato prodajali raznim podjetjem, ki bi na njih izvajali različne laboratorijske poskuse. Psi so živeli v povsem nemogočih razmerah, v kletkah so dolga leta trpeli zavoljo kozmetične, farmacevtske in prehrambene industrije. Svoje življenje so od rojstva preživeli pod umetno lučjo in hrupom raznih strojev.

Sledili smo vsakemu pomembnemu koraku te dolge, a uspešne bitke aktivistov in na tak način od daleč podprli vsa požrtvovalna dejanja ljubiteljev živali. Bitka za osvoboditev psov iz Green Hilla se je sicer pričela aprila 2010, ko je nekaj tisoč posameznikov prvič zavzelo na ulice in glasno izrazilo nasprotovanje grozljivemu početju, ki se je odvijalo za stenami Green Hilla. Dve leti kasneje so aktivisti preplezali ograjo, ki je obdajala podjetje in osvobodilo približno 30 psov. 28. april 2012 je tako postal dan, ki si ga bo italijanska javnost zapomnila za vedno. Zgodil se je največji protest proti mučenju živali v zgodovini Italije.

V Kopru bomo ta petek pripravili tudi slovensko premiero dokumentarnega filma o reševanju 2.700 beaglov, ki so bili zaprti za stenami omenjenega podjetja, obsojeni na mučenje in smrt (KLIK). Vse do 18. julija 2012, ko so končno ugledali luč sveta. In prav zato smo si želeli nekaj plati te zgodbe spoznati še od bliže, v pogovoru s posvojitelji beaglov, ki so nov dom našli v Trstu.

Sprva načrtovano individualno srečanje z gospo Maro Piasentin, ponosno skrbnico beagla Petra, se je sprevrglo v pravo manjše skupinsko srečanje beaglov iz Green Hilla. Pridružili sta se nam tudi Suzana Klugmann in Cinzia Bravin (članica organizacije LAV in lastnica beaglice Wendy). Nastal je zelo zanimiv pogovor, v katerem je bilo govora predvsem o Wendy in Petru, ki sta na lastni koži doživela "zgodbo o svobodi".

Suzana, ki je imela pomembno vlogo pri oddaji Wendy in njenih mladičkov (tudi Petra), nam pove, da so aktivisti najprej rešili breje samice. Bile so "nosilke" novega življenja, zato so si prizadevali, da ne bi skotile v podjetju. "Število beaglov, ki so živeli v podjetju je nekaj več kot 2.000. Njihovo število je naraslo celo na 2.700, ko so se skotili tudi vsi mladiči," pogovor začenja Suzana. Brejim samičkam so v podjetju posvečali posebno pozornost, saj so opravljale za njih najbolj donosno delo, kotile so nove, zdrave psičke. Vsaka je skotila tudi do 7 mladičkov. "To je bila njihova služba," nam Suzana opiše krutost, ki se je dogajala za štirimi stenami podjetja Green Hill.

Mara in Cinzia, kaj pa je botrovalo pri vajini odločitvi, da bosta posvojili prav beagla iz Green Hilla?

Mara: "Že prej sem razmišljala o psu. Želela sem posvojiti eno pasjo dušo, saj je nesrečnežev, ki iščejo nov dom, tudi v Italiji veliko. Kasneje sem naletela na nekaj informacij o mladičih iz Green Hilla. Stopila sem v kontakt z aktivisti in posvojila Petra.  Gre za pasmo psov, ki veljajo za živahne in pridne, kar mi je značajsko za mojega bodočega psa ustrezalo. Vsekakor pa je k moji odločitvi botrovala tudi ganljiva in žalostna zgodba vseh psov, ki so dolga leta živeli v kletkah "peklenskega podjetja".

Cinzia: "Tudi sama sem imela v načrtu posvojiti psa. Pred dobrim letom je namreč poginila moja psička, zato je Wendy prišla ob pravem času. Preko prijateljev sem izvedela, da išče dom, pridobila sem več informacij in tako je prišla k meni. Vedela sem, da bo težje našla dom, saj je bila že odrasla psička in fizično zelo izčrpana. To pomeni, da je bila za večino vizualno verjetno manj privlačna, saj so mladički običajno tisti, ki zaradi svoje ljubkosti pritegnejo več pozornosti. Tudi zato sem se odločila, da ji bom pomagala!"

Sta pred posvojitvijo poznali zgodbo mučenja v Green Hillu?

Mara: "Seveda, v Italiji so tej, do sedaj največji akciji reševanja živali namenili veliko pozornosti. O zgodbi so poročali vsi časopisi, spletne strani in osrednje italijanske informativne oddaje."

Cinzia: "Res je, glede na medijsko odmevnost je malo verjetno, da bi zgodba ostala spregledana. Je pa tudi res, da poznam tudi nekaj takih ljudi, ki jim je Green Hill še danes neznanka. Mnogi se še vedno ne zavedajo, kaj je spornega v tem, da taka podjetja vzrejajo živali za poizkuse. Sama zgodbo zelo dobro poznam in jo spremljam že od začetka, saj sem tudi članica organizacije LAV."

V javnosti je bilo sprva veliko govora, da bodo osvobojeni beagli pri skrbnikih le začasno…

Mara: "Res je. V začetku sem mislila, da bo Peter pri meni samo v začasni oskrbi. K sreči pa sem kasneje s strani društva, ki je skrbelo za oddajo psov, dobila obvestilo, da bo naš novi prijatelj ostal pri nas za vedno. Obstajala je namreč možnost, da bi podjetje skoraj 3.000 psov dobilo nazaj, v tistem primeru bi med njimi bil tudi Peter."

Cinzia: "Izpolnjevala sem osnovne pogoje, zato sem vedela, da bo Wendy srečna in bo tako pri meni ostala za vedno!"

Kakšna psa sta pravzaprav Peter in Wendy?

Mara: "Peter je eden od mladičev psičke Wendy, ki je bila v podjetju Green Hill. On dejansko ni nikoli neposredno živel v kletkah podjetja. Njegova takrat dve letna mama je prišla breja v Trst, kjer je skotila mladiče. K sreči so vsi, z mamo vred, našli nov dom.  Zanjo in posledično tudi za Petra, je najprej skrbela gospa Suzana, ki mi je Petra tudi oddala. V naš dom je prišel oktobra, star nekaj mesecev. S Suzano imava še danes stik, se srečujeva in je vedno navdušena, ko vidi, kako je Peter zrasel."

Cinzia: "Wendy je bila v Green Hillu kar trikrat breja. Ko so jo rešili iz "pekla", Wendy ni znala hoditi po stopnicah, sploh ni vedela, da jih mora prehoditi. Bala se je vsakega glasnejšega ropota, ni poznala nobenega zvoka, ki ga je moč zaznati v naravi. Manj prestrašena je bila ob ropotu pralnega stroja, kot pa ob zvokih vetra, saj le teh ni poznala. Znani so ji bili zvoki, ki jih oddajajo različne naprave, saj so jo spominjali na življenje v podjetju. Navajena je bila luči, ni pa poznala dneva in noči. Fizično je bila zelo izčrpana, imela je natečen trebuh, tudi vizualno ni bila lepa. K sreči je z veliko ljubezni in primernimi pogoji za življenje danes postala prava pasja lepotica."

Suzana: "Potrjujem, Wendy je bila zelo uboga, ko sem jo dobila v oskrbo. Na začetku ni znala niti piti, ker so jim v podjetju vodo dovajali s posebnimi cevkami. Doma imam psa, ki mi je pri rehabilitaciji Wendy zelo pomagal. Skupaj sta se gibala in naučila hoje po stopnicah, bil je njen pasji vodič. Z voljo in vztrajnostjo sem dosegla, da je danes v novem domu tak pes, kot vsi ostali na tej ulici."

So bili pri posvojitvi določeni posebni postopki?

Mara: "Zadeve so bile bolj preproste, kot sem si sprva predstavljala. Spoznala sem se s Suzano, preverila je ali imamo ustrezne pogoje za psa in koliko časa mu bomo lahko namenjali. Kmalu sem lahko spoznala Petra in na koncu izpolnila veliko goro papirjev za posvojitev. Je pa posvojitev potekala pod striktno kontrolo, saj je jasno, da so želeli psom poiskati kar se da najboljše domovanje."

Cinzia: "Odgovorni za posvojitve so bili še posebej pozorni, v kakšne domove bodo odšli vsi ti psi. Resnica je namreč, da večina ljudi pravi, kako so ti psi lepi, a dejstvo je, da je vzgoja in skrb bistvenega pomena, predvsem za pse, ki imajo za seboj tako preteklost."

Mara, kako pa je sedaj? Spremljajo in zbirajo informacije tudi zdaj, ko je Peter v novem domu?

Mara: "Seveda, v določenem obsegu spremljajo Petrovo življenje, predvsem Suzani sporočam kako se znajde v naši družini. To je redni postopek za vse posvojitelje, saj se od nas pričakuje, da poročamo, če bi se tem psičkom karkoli zgodilo. Čeprav je tudi pravno zdaj to moj pes in zanj sama skrbim, se držim teh dogovorjenih postopkov. S tem tudi ohranjam odnos z vsemi, ki so igrali ključno vlogo pri reševanju pasjih življenj. Vsekakor velja, da ni večjih razlik, kot če bi psa posvojila v zavetišču, saj tisti, ki dejansko ljubijo živali, želijo biti tudi po oddaji informirani o počutju psa pri novih skrbnikih."

Kakšne življenjske pogoje pa jima ponujata? Kako se razumeta z vajinimi otroki?

Mara: "Moji otroci so veliki ljubitelji živali, zato s tem nimam težav. Zelo radi imajo svojega kosmatega prijatelja, zanj tudi skrbijo. Živimo v hiši z velikim dvoriščem in vrtom, kjer se Peter lahko nemoteno giba. Sicer me Peter spremlja tudi po opravkih in se skoraj ne loči od mene. Z menoj je tudi v pisarni, med tem ko delam."

Cinzia: "Wendy se odlično razume z vsemi družinskimi člani, tudi z mojimi prijateljicami. Živim v Opčinah, torej izven mesta, kjer imam velik travnik. Wendy se lahko nemoteno giba in končno uživa. Začetki so bili zelo težki. Poleg že omenjenega, Wendy ob prihodu v nov dom na travniku ni opravljala svoje potrebe, lulat skorajda ni znala. Z meseci se je na srečo to spremenilo, danes je Wendy kužica, kot vsi ostali."

Gotovo pa nemoteno gibanje po mestu olajša tudi spremenjena zakonodaja, ki psom dovoljuje vstop v javne prostore…

Mara: "Vsekakor je to zdaj postalo že nekaj vsakdanjega. Sama imam večinoma dobre izkušnje, spomnim pa se, da sem  nekega dne s Petrom želela vstopiti na avtobus, vendar je voznik zahteval, da ima pes nagobčnik. Zato v praksi občasno prihaja na tem področju še do nekaterih omejitev. Sicer pa mislim, da je italijanska zakonodaja zelo pozorna do živali in posamezniki ta pravila sprejemamo kot zelo pozitivna."

Kakšna pa sta Peter in Wendy po značaju? Sta morda zaradi sterilnega okolja, v katerem sta živela, pogosto bolna?

Mara: "Nikakor! Peter je zdrav pes in do sedaj ni imel zdravstvenih težav. (potrka na leseno mizo). Opravila sva vse potrebne in zakonsko določene veterinarske preglede, kaj posebnega pa ni potreboval. Po značaju je zelo družaben kuža, celo bolj kot ostali psi pasme beagle. Sicer skorajda ne laja, je miren in zelo navezan name. Nima pa značilne "beagle postave", je veliko manjše rasti. Z ostalimi psi se dobro razume, včasih je le preveč vsiljiv, saj je še mlad in razposajen. (smeh) Upam pa, da je srečen pes!"

Cinzia: "Čeprav je bila ob prihodu v nov dom zelo šibka, je Wendy zdaj močna psička, odporna na bolezenska stanja. Spominjam se, ko je pred časom padla v ledeno vodo, saj ni poznala ledu. Kljub ledeno-mrzli vodi, se ni prehladila in je to nenavadno izkušnjo zelo dobro prenesla. Razume se tudi z ostalimi psi, le večjih se boji. Pri testiranju so namenoma uporabljali pasmo beagle, saj veljajo za pse, ki so zelo prijazni in se ne upirajo. Taka je tudi Wendy. K vsakemu pristopi. V zelo kratkem času se je navadila na okolje v katerem živi danes in vesela sem, da ima novo boljše življenje."

Suzana: "Tukaj bi dodala, da so bili ti psi prav zaradi sterilnega okolja zelo zdravi. Večjo težavo je predstavljal prehod v zunanje okolje. Prav Wendy je zunaj prebolela hujšo obliko diareje in v zavetišču, kjer je preživela nekaj dni je bila polna bolh."

Wendy in Peter imata danes nov dom, predvsem pa imata svoje lastno ime. Psi v podjetju Green Hill niso imeli imen, označeni so bili le s številkami. Tudi Wendy ima na svojem ušesu vtetovirano kodo, ki je sestavljena iz črk "GH" (Green Hill) in "BS" (Brescia – provinca, kjer se nahaja sedež podjetja) in interno oziroma "protokolarno številko", ki so jo uporabljali v podjetju Green Hill.

Vsekakor je nujna zgodba o svobodi  in zgodba vseh ostalih beaglov iz Green Hilla dokaz, da lahko še tako žalostno usodo, z ljubeznijo in požrtvovalnostjo, spremenimo v svetlo prihodnost.

Besedilo: Tilen Pajek

Foto: Nina Krivec

Ne spreglej:

Premiera dokumentarnega filma - Green Hill, zgodba o svobodi

Veliki intervju: Vodnika policijskih psov

Veliki intervju: Andrea Bogataj Krivec, Obalno društvo proti mučenju živali

Veliki intervju: Jadranka Juras

Veliki intervju: Nevenka iz Obalnega zavetišča

Veliki intervju: Jan Plestenjak (in psička Aja)

Veliki intervju: Jože Vidic, urednik revije Moj Pes

Veliki intervju: Župan Zoran Janković

Veliki intervju: Fotograf Blaž Košak

Veliki intervju: Veterinarka Tanja Usar

Veliki intervju: Helena Navinšek (prva pasja pekarna)

Veliki intervju: Voditeljica Nataša Bešter