Kira in njenih 10 domov: Kinološko društvo Kamnik (5. del)
V prejšnjem delu ste izvedeli, kako je Kira našla začasni dom pri gospe z veliko posestjo, kjer živi več živali, ki so jih ljudje zapustili. A kljub vsemu trudu, da bi ji omogočili novo življenje, se je zgodba obrnila povsem nepričakovano …
V obupu sem začela klicati ljudi iz svojih pasjih krogov, enega za drugim. Skoraj sem že obupala, ko sem prišla na idejo, da bi se pri katerem od pasjih hotelov dogovorila za daljši najem boksa. Do tega trenutka niti pomislila nisem na pasji hotel in nisem niti vedela, kako popularno je to danes, saj smo svoje pse vedno in povsod vozili s seboj, doma pa nikoli niso bili povsem sami.
Preko prijateljice sem prišla do gospoda Rajka iz Kinološkega društva Kamnik. Bil je edini daleč okoli, ki oddaja bokse zaprtega tipa, od koder pes ne more uiti. Pa sem ga poklicala. V najem mi je ponudil boks sredi gmajne ob poligonu, kjer trenirajo pse. Tam ima pet povsem zaprtih pesjakov in ni možnosti, da bi Kira tam ušla.
Ko sva se s Kiro prvič pripeljala, sem bila vesela, da tam ne bo sama, saj je bil v sosednjem boksu Kraški ovčar, ki je sicer lajal kot zmešan. Mislila sem, da je takšen do novih ljudi. Pasji boksi so bili iz treh strani zabetonirani, na sprednji strani ob vhodu v bokse pa je bil razobešen ogromen reklamni pano. Iz kletke so se svetile le žalostne oči zaprtega psa, ki je še kar jokal. Kira ni hotela v boks. Četudi sva se komaj spoznala, se gospod ni trudil biti prijazen. "Ajde, povleci jo, nimam časa zdej tukaj stat." In tako smo jo zvlekli v temen boks, s ploščicami po tleh in leseno desko za spat. Ko sem jo zaklenila, je gobček naslonila na železna vrata in začela cviliti. Slišala sem jo vse do parkirišča.
Naslednja, skoraj dva tedna sem tako prihajala k njej iz pol ure oddaljene Ljubljane vsak dan dvakrat. Preostali čas je samevala v boksu. V tem času sem izvedela, da je bil njen sostanovalec iz sosednjega boksa, Val, tam že dva tedna pred njo. Sem je prišel, ker je njegova lastnica zbolela za rakom in morala v bolnico. Gospod Rajko je rekel, da je pes nesocializiran, da ni vajen ne ljudi in ne drugih psov.
Ko sva se srečevala pri boksih, sem ga opazovala. Tip, ki naj bi prevzgajal nevarne pse, je vsakokrat najprej vzel palico, ki je na koncu ukrivljena, odprl vrata boksa ravno toliko, da je lahko v boks potisnil palico in ukrivljeni del zataknil za verigo, ki je ves čas visela iz ovratnice psa. Verigo je nato nataknil na dolg povodec in na varnostni razdalji psa sprehajal samo deset minut. In to samo dvakrat dnevno.
Ni težko preračunati, da je bil pes v temnem boksu 23 ur in pol, vsak dan, vsak teden. Ko sem prišla, sem mu vedno prinesla kak priboljšek, da se je zamotil z grizljanjem. In hitro se me je toliko navadil, da vsaj tisti čas, ko sem mu dala darilce, ni lajal name. Ko sva s Kiro odšli na sprehod, pa je nadaljeval, da se ga je slišalo še kilometre stran. Tisti čas sem spoznavala lepote Kamnika in tudi njegove okoliške prebivalce. Ko so videli Kiro, sem večkrat dobila vprašanje: "A to je ta kužek, ki nenehno laja?" In vsakemu posebej sem razlagala zgodbico. Malo smo skupaj pojamrali, ampak zagotovo so čez pet minut pozabili na Vala, ker nihče ni ukrenil čisto nič.
Se nadaljuje...
Bralka Nuša
Fotografija: osebni arhiv bralke
Povezane vsebine:
Komentiraj
Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.
