Celjanko Hajdi Korošec večina pozna kot Hajdi. Takrat 10-letno dekle, se je s svojim nasmehom in izredno priljubljeno pesmijo Naš kuža, v zgodovino zapisala kot ena od prvih slovenskih otroških glasbenih zvezd. Prodala je kar 60.000 kaset in za to dobila diamantno ploščo. Skupno je posnela več kot 40 pesmi, danes se ukvarja predvsem s poslovnim svetom in vlogo mame. Za naš portal je o svoji glasbeni karieri, odnosu do živali in že zimzeleni pesmi o najbolj znanem slovenskem kužku, spregovorila po daljši odsotnosti iz sveta medijev.

 
Kako je nastala pesem Naš kuža?

Pesmica je nastala izpod peresa Bredija, ki je napisal in uglasbil večino mojih skladb. Ravno on je takrat iskal deklico, ki bi to uspešnico zapela. Med vsemi prijavljenimi sem bila ravno jaz srečna izbranka. Ta pesmica je bila narejena preden sva se spoznala, a glede na to, da sem velika ljubiteljica živali, predvsem psov, mi je bila resnično pisana na kožo.

V svet slavnih vas je popeljala ravno ta uspešnica. Kakšen je sicer vaš odnos do živali?

Od šestega leta dalje sem vegetarijanka, ker sem proti ubijanju živali, moj življenjski moto je: `Živali so moje prijateljice in prijateljev ne jem`. Drugače pa me psi spremljajo že vse življenje in si ga ne znam predstavljati brez teh najboljših prijateljev. S psom sem se naučila hoditi, moj prvi kuža je bil namreč škotski ovčar Žak in je po pripovedi staršev vedno potrpežljivo čakal, da sem se prijela za njegovo dlako in je počasi hodil ob meni. Drugi kuža je bil moj veliki ljubček rottweiler Žan, brez katerega si nisem znala predstavljati svojega otroštva. On je bil moj zaveznik, najboljši prijatelj in skupaj sva ušpičila toliko vragolij, kot jih nisem z nikomer. Imeli smo tudi šnavcerja Oskarja, ki mi je bil karakterno kot terier zelo blizu, saj nisem nikoli vedela, kaj mu roji po glavi. Skratka, brez kužkov si svojega življenja res ne znam predstavljati in Brendi je to začutil takoj oziroma že takrat, ko sem bila še 10 letna deklica.

Torej vas tudi danes doma čaka kakšen kosmatinec...

Tako je! Naš kuža je sedaj Gucci, yorkširski terier, ki bo maja dopolnil sedem let in je odličen sopotnik tudi mojima fantkoma: to sta Evan, ki ima 7 mesecev in Dante star 2 leti. Gucci je krasen prijatelj in v bistvu mu rečem, da je moj brat, ki sem si ga vedno želela, tudi obravnavan je tako. Zelo ga imamo radi in je odlična varuška, saj vsi skupaj uživamo, ko se igramo, tako doma kot v naravi. Ko enkrat občutiš ljubezen, ki ti jo da pes, težko živiš brez nje.

Kakšen je vaš komentar na odnos ljudi do živali v današnjem času? Spremljamo različne tragične zgodbe, težave so tudi v nadzorih in zakonodaji...

Sama vem, kakšen je moj odnos do živali in resnično bi želela, da bi bilo več takšnih ljudi. Meni nobena žival še ni naredila nič slabega, človek pa pogosto in ravno zato čutim skorajda več do živali kot do ljudi. Uživam, ko jih opazujem v svojem naravnem okolju, veliko se tudi učim od njih in želela bi, da bi človek na splošno bolj cenil naravo in z njo tudi živa bitja. Tako vzgajam tudi svoja otroka in želim, da se živalim približata, se jih dotakneta, jih pobožata in vzpostavita stik z njimi. Prav tako bom skrbela, da bomo doma vedno živeli v sožitju z živalmi, ki so obravnavane kot moja družina.

V pesmi ste opevali: "Naš kuža je hodil k sosedi v vas, ga psička vabila je vsak dan naglas" in "če enkrat slučajno bo očka postal, takrat bo odšel, a meni bo žal." Kakšen pa je vaš odnos do sterilizacije in kastracije živali?

Hm, občutljiva tema. Zaradi tistih skrbnikov, ki stvari nimajo pod kontrolo, kot bi jih morali imeti, bom rekla, da sem za sterilizacijo. Tudi zaradi potepuških in zapuščenih živali ter vseh tistih žalostnih zgodb, kako se z nezaželjenimi mladički ravna. Težko razmišljam o tem, kako kruti so nekateri ljudje in se ob teh temah resnično sramujem, da sem človek.

Kako ste takrat doživljali slavo in vso prepoznavnost?

Slava je naporna reč, vendar pa so bile razmere pred 20 leti precej drugačne, kot so danes. Takrat nisi mogel zasloveti kar tako, precej si moral delati, vlagati, se odrekati marsičemu, da si nekam prišel. Tudi slava ni bila muha enodnevnica, ampak je bila precej večja odgovornost na dolgi rok. Lahko rečem, da se takrat nismo zavedali, ampak mi smo res bili zvezde. Meni je sicer ta otroška kariera bila bolj igra, moji starši pa so se precej potili zraven in dobili tudi kakšen siv las. Brez njih seveda ne bi bila to, kar sem dosegla. Za vso pomoč pri moji karieri sem jim zelo hvaležna. Tudi slabosti svoje poti sem povsem sprejela, saj so me naredile močnejšo in boljšo osebo. Težko se je bilo namreč soočati s svojimi vrstniki in zavistjo, ki me je obdajala, ampak ravno to me je naučilo, kako so pomembni družina in pravi prijatelji, med katere definitivno spada tudi kuža, katerega zvestoba nima meja.

Vaša uspešnica je bila tudi večkrat nagrajena...

"Naš kuža" je bil prejemnik mnogih nagrad, morda sem najbolj ponosna na diamantno ploščo, ki sem jo prejela za največ prodanih kaset v Sloveniji, takrat je ta številka znašala 60.000 prodanih izvodov, kar je za današnje razmere iluzorno. Nagrad je bilo še veliko, doma imam shranjeno zbirko pokalov in priznanj, ampak od vsega mi je največ pomenila sreča otrok na mojih nastopih, ko smo skupaj  brezskrbno peli to pesmico, ki so jo znali res vsi na pamet. 

Ko slišimo ime Hajdi, se mnogi spomnimo ravno na pesem Naš kuža. Je ta postala vaš prepoznavni znak?

Še danes je pesem moja etiketa in vesela sem, da je tako. Vrteli so jo na radiu, tudi kot čestitko za poroko, kar me je pošteno nasmejalo, ampak zgodba paše tudi v te okvire. Ima namreč zelo dvoumen tekst in ravno zato je bila všeč tako otrokom, kot odraslim. Vsak jo je razumel po svoje.

Zaupajte nam kakšno zanimivost ali smešno anekdoto...

Morda je zanimivo to, da sem to pesmico posnela v enem delu, kar je za današnje razmere redkost. Prišla sem v studio, jo odpela in nič niso želeli popravljati ali dodajati. Smešnih anekdot je bilo kar nekaj. Od tega, da sem padla na odru, da je zmanjkalo elektrike in je bila vsa dvorana v temi in tišini. Zato sem začela s svojim drobnim glaskom v dvorani peti refren. Pridružilo se mi je občinstvo in na koncu je vsa dvorana pela z menoj, vse dokler se niso prižgale luči. To so bili res nepozabni trenutki, na katere imam še danes lepe spomine.

Ste kot mamica vašo prepoznavno pesem "predali" naprej najmlajši generaciji? Jo skupaj z otroki kdaj zapojete?

O ja, seveda. Hajdi poslušamo ves čas, z možem jo imava že celo malo poln kufer (smeh). Pesmice zdaj kot mamica doživljam na novo in iz popolnoma drugačnega aspekta. Velikokrat se mi zarosi oko, saj me odnesejo v tisto lepo brezskrbno otroško obdobje. Najbolj pa me ganeta ta iskrenost in pristnost, s katero so nastajale vse te otroške pesmice.

Pa imajo še vedno ta čar?

Pri današnjih skladbah pogrešam iskrenost in pristnost. Vse je nekako tehnično dovršeno, kar seveda cenim, da ne bo nesporazuma, vendar te srčnosti pa kar nekako ni. Vse moje pesmice, tako Petelinček, Oblečem si oblekco kot Nisem važna, imajo namreč tekste , ki so nastajali po več urnem pogovoru med mano in Brendijem. Želel je vedeti, kaj se mi dogaja, kako se počutim in iz tega je črpal snov za tekste, ki so bili odraz mojega otroštva. Vse te skladbe so moje otroštvo in v njih ni nobene glume ali umetne ustvarjalnosti.

Zakaj menite, da imajo otroške pesmice na tematiko živali tak uspeh?

Otroci obožujejo živali, ker so igrive, iskrene, nepredvidljive in simpatične. V bistvu se karakterno ne razlikujejo bistveno od otrok. Ravno zato mislim, da so jim pesmice na temo živali blizu.

Hajdi leta 2016. S čim se ukvarja in kaj danes počne?

Hajdi vedno miga. Trenutno sem poslovno popolnoma predana svojemu tretjemu otročičku, kot rada rečem. To je moja spletna trgovinica Hajdi.si, kjer se ukvarjam s prodajo opreme ter dodatkov za otroke in dojenčke. Kot mamica dveh majhnih fantkov sem preizkusila marsikaj in marsikdaj bila tudi razočarana, zato sem želela ustvariti ponudbo preizkušenimih izdelkov, ki s svojo praktičnostjo olajšajo življenje staršem otrokom pa ponujajo udobje, hkrati pa so stilsko dovršeni ter na našem trgu manj poznani. Gre torej zaenkrat za bolj butično in izbrano prodajo, čeprav se dobra beseda hitro širi ter smo vsak dan bolj zaposleni.

Foto: osebni arhiv Hajdi

OSTALI INTERVJUJI:

Veliki intervju: Posvojiteljica psičke Baby - namenjeno pasjim borbam

Veliki intervju: Društvo za zaščito živali Kranj

Veliki intervju: Društvo za zaščito živali Lajka

Veliki intervju: Ksenija Vesenjak Kutlačić, Zavod Koki

Veliki intervju: Društvo Beta Beograd

Veliki intervju: Nenad Lakić, veterinar, ki rešuje pse v Sarajevu

Veliki intervju: Akira Hasegawa za sovoditeljico izbral svojo psičko

Veliki intervju: David Pogačnik in Jure Pribičevič

Veliki intervju: Nastja Verdnik, prva pasja pekarna v Sloveniji

Veliki intervju: Paolo in psička Smilla, popotnika z namenom

Veliki intervju: Posvojiteljici beaglov iz Green Hilla

Veliki intervju: Vodnika policijskih psov

Veliki intervju: Andrea Bogataj Krivec, Obalno društvo proti mučenju živali

Veliki intervju: Jadranka Juras

Veliki intervju: Nevenka iz Obalnega zavetišča

Veliki intervju: Jan Plestenjak (in psička Aja)

Veliki intervju: Jože Vidic, urednik revije Moj Pes

Veliki intervju: Župan Zoran Janković

Veliki intervju: Fotograf Blaž Košak

Veliki intervju: Veterinarka Tanja Usar

Veliki intervju: Helena Navinšek (prva pasja pekarna)

Veliki intervju: Voditeljica Nataša Bešter