09.06.2014

Barbarina kolumna: Zakaj je pes z očali problem?

BARBARINA KOLUMNA

 

Piše: Barbara Győrfi

Foto: Tatjana Vuković (levo)

 

Antropomorfizem je počlovečevanje, oziroma prenašanje človeških lastnosti ali odnosov na druga živa bitja in predmete. Izraz je sestavljenka iz grških besed ánthrōpos - človek in morphē – oblika. Star je kot človeštvo, najdemo ga že v prazgodovini, v Bibliji, v umetnosti, oglaševanju, medijih, tu in vsepovsod, včeraj in jutri, v šolanih in nešolanih glavah.

Je kulturno pogojen, pijemo ga z materinim mlekom v risankah in otroški literaturi, kjer mrgoli oblečenih živali  - ljudi v živalskih podobah. Skupaj s predstavljanjem živali v nenaravnih pogojih, denimo v živalskih vrtovih, ustvarimo  odličen poligon za razvijanje antropomorfizma, saj otroci ne vidijo več živali v naravnih pogojih in resničnosti.

 

Oglas za optiko


Človekov um je velikokrat omejen in si lahko razlaga okolje le skozi prizmo človekovega doživljanja. Ljudje se vedemo antropomorfično do živali, ker nam to daje občutek povezanosti z okolico ter nadzora nad njo, horoskopi so lep primer tega. Tudi osamljenost je pogost razlog – živali pripisujemo človeške lastnosti, ker postane nadomestek za človeško bližino, ki je ni. Izpolnjujemo namišljene potrebe živali, v resnici hočemo izpolniti svoje. Psu dajemo to, kar bi morali drugemu človeku. Osamljenost in občutek praznine tiho ubijata sodobnega človeka, tudi če je obkrožen z drugimi ljudmi. Če tega ne zna reševati konstruktivno, je hišni ljubljenček najpriročnejši, da iz njega naredimo človečka, ga oblečemo v roza in vtaknemo v torbico. Tako dobimo tudi pozornost s strani drugih ljudi, po kateri hrepeni lačni ego.   

 


Pri živalih ne iščemo realnosti, ne izpolnjujemo njihovih potreb. Sebe postavimo v središče, iščemo podobnosti živali nam, ne iščemo naše podobnosti njim. Želimo pohvaliti sebe, živali le, če so takšne kot mi, če imajo ti. pozitivne lastnosti. Fraze kot "imeti rad živali", povzemajo odnos, ki ne temelji na spoštovanju živih bitij, temveč na dobrohotnosti, pokroviteljstvu. Priznavamo jim določene sposobnosti. Šimpanzi, sloni in delfini, denimo, se lahko prepoznajo v ogledalu, kar pomeni, da imajo zavest o lastni podobi. Šimpanzi se lahko naučijo sporazumevati z znakovnim jezikom, papige preko sličic s podobami, znajo šteti. Pri tem vse prevečkrat vidimo te lastnosti kot "naše", "človeške", ki jih zgolj dopuščamo drugim – ne pomislimo, da so te lastnosti, stanja, razmišljanja nevtralna, le oblike se lahko nanašajo na živali in človeka in niso več-ali manj vredna. Žival se zavestno ne sprašuje o svojem smislu obstoja, a ima drugačne sposobnosti, ki jih človek nima. Sposobnosti živali niso manjvredne, le drugačne so.

(Pogosto smo kritiki antropomorfizma predstavljeni kot ljudje, ki živalim ne priznavajo čustev, sposobnosti, kar je pristransko mišljenje. Del znanosti res razmišlja na ta način, a še zdaleč ne v celoti. Tudi Jane Goodall je bila s pojmi "otroštvo", "razpoloženje", "motivacija", najprej deležna očitkov o antropomorfizmu s strani dela znanosti, ki ji je nato priznala verodostojnost spoznanj, ki niso sporna. Zato dandanes ni več dvomov, če za živali te karakteristike veljajo ali ne - ne v znanstvenih ne v laičnih krogih.)

 


Z antropomorfizmom krnimo lastne sposobnosti empatije do drugih živih bitij, postajamo slepi za pester spekter različnih sposobnosti, ki jih imajo živali. Izgubljamo sposobnost, da bi cenili živali takšne, kot so, da bi razumeli drug način obstoja. S tem, da jim pripisujemo človeške lastnosti, ne laskamo živalim, temveč sebi. Plaščka ne oblečemo psu nujno zato, da bo srečnejši on, pogosto nam je vseeno in želimo, da bomo srečnejši mi. Predvsem, če oblačimo plašček junija, kosmatincu, ne kratkodlakemu ...  Pes z očali ni problematičen le sam po sebi, problematičen je toliko bolj zato, ker podoba vpliva na naše razmišljanje, posledično dopuščamo to sebičnost v odnosu do živali in toleranca do različnih pojavov antropomorfizma še narašča.  

Razmišljanje ljudi, ki živalim ne priznavajo različnih sposobnosti, kot tudi antropomorfična razmišljanja, lahko privedejo do različnih zlorab živali, le da so v primeru slednjih zlorabe lahko veliko bolj prefinjene in slabše prepoznavne kot v primerih "klasičnega" mučenja živali.

 

Objava ZOO parka Rožman


Ni problem, če se pogovarjamo z živaljo. Problem postane, ko se pogovor naveže na dejanja in pričakovanja. Problem je, ko postane tak vzorec vzgoja. Ko ljudje pričakujejo od živali sposobnost razumevanja in mišljenja v napačni obliki, da bo razumela več, kot lahko, na človeški način. Pričakujejo, da se bo žival obnašala v skladu z našimi nerealnimi pričakovanji. Žival bi morda lahko ubogala, a ne more, ker ne razume pričakovanj človeka. Zbegani sta obe strani. Nerealna pričakovanja so vzrok za razočaranje, antropomorfizem se maščuje človeku in živali, ki potegne kratko. Namesto, da bi lastnik iskal razloge pri sebi in spoznal svoje napake, da je bil slab učitelj, ki ga učenec ni mogel razumeti, se živali pripišejo slabe človeške lastnosti (da so neubogljive, hudobne, maščevalne). Davek, ki ga plačajo živali, je hud – žival je zavržena, gre v oddajo, ali se lastnik preprosto neha ukvarjati z njo in jo izolira. Živali, ki imajo bolj antropomorfne lastnike, tudi pogosteje trpijo zaradi ločitvene tesnobe, imajo več vedenjskih motenj, davek zgrešenega odnosa človeka plačujejo tudi z zdravstvenim stanjem, s sladkorno boleznijo, denimo. Žival trpi posledice, človek ne - ni zmožen razumeti, da je zamudil krasno priložnost za učenje.

 

Antropomorfično razmišljanje ni nujno samo slabo. Takšno razmišljanje je že pračloveku pomagalo zaznavati različna čustva, stanja, motivacije, ki jih je preko živali zaznaval pri sebi. Lahko je dobra osnova tudi dandanes za nekoga, ki je šele na začetku poti spoznavanja živali, da si olajša razumevanje, da živali niso stvari, da imajo čustva, sposobnosti, osebnost. Če je začetniku lažje zaznavati živali preko pripisovanja človeških lastnosti, v začetku to ni slabo. Deloma je antropomorfizem lahko koristen tudi pri uporabi živali v terapevtske  namene, da si npr. uporabnik, nevajen stika z živalmi, lažje razloži vedenje psa.

Antropomorfizem ima nešteto pojavnih oblik, najizrazitejši je v odnosu do hišnih živali ter v nenaravnih okoljih, kot so živalski vrtovi. Psi z očali, pasji parfumi in masažni saloni, Diorjevi plaščki … Horoskopi za vašo mačko, svizci, ki napovedujejo izid nogometne tekme, pingvinje poroke … Tigre v živalskem vrtu se poskuša pripraviti do parjenja z rdečimi srčki, odišavljenimi s parfumom Calvina Kleina … Pingvinji par v enem od živalskih vrtovih je bil "najprej kaznovan zaradi homoseksualnosti, nato zaradi kraje jajc heteroseksualnim parom, nato je bil nagrajen, ker sta postala  najboljša starša med njimi … Človeška sprevrženost nima meja, sem že večkrat ugotavljala. Tudi puhlost ne.  

 

Trgovine za živali so leglo kiča, katerega videz je pomembnejši od funkcionalnosti izdelka. Ljubke mačje dvojne posodice za hrano in vodo, čeprav mačke iščejo vodo drugje kot hrano, rade imajo le takšne posode, v katerih vidijo svoj odsev - kot bi pile vodo v naravi. Izdelki močnih barv za živali, ki jih zaznavajo slabo, fluorescentna ovratnica, da bo "pes drugačen kot drugi" in ne pomislimo, da je drugačen in edinstven že zato, ker je naš in ker naj bi ga imeli radi. Pomembno nam je le, da je izdelek všeč nam, meglimo lastno sliko, žival ni več pomembna, le naša plemenitost, s katero jo želimo osrečiti.
 
Tudi vzreja živali in razstave so leglo antropomorfizma. S selektivno vzrejo ustvarjamo živali s podobno, všečno ljudem. Majhni nosovi in velike oči so želje deklet, a jih pogosteje vidimo na perzijkah ... Nič hudega, če imajo težave z dihali, prav tako buldogi in drugi smrčeči psi … Skrivaj kupiramo repe, ker jih sami nimamo in ker nekupiranega noče videti sodnik na razstavi. Afnamo se s pokali, laskamo si z licencami, kako pametni smo, želimo obvladovati žival, ker sebe ne moremo. Blagoslavljamo hišne ljubljenčke, ki apatično ždijo v kletkah, kravo v hlevu brcnemo, ker ni lepa kot blagoslovljeni diplomirani kužek.

 


V revijah za živali so postale osladne zgodbe stalnica, ki naj bi bila nujnost za lažjo oddajo živali. Megli se ni izognilo niti v nedavnih poplavah. Namen zgodbe o psu, ki je umrl "v tišini", ni bil ozaveščanje, ki bi koristilo živali, temveč je bil edini namen le doseči pretresenost ljudi. Namen je bil dosežen – resnica pa nepomembna – utapljanje psa ni "tišina", je neznosna groza in bolečine ob vdihovanju vode, boleči smrtni krči. Krave so v agoniji poskušale preskakovati ograje, višje od njih, našli so jih mrtve na njih, čeprav je voda naraščala od tal in jih na ograje ni pometal sunek vode. Resnico potrebujemo, ne njenih zamegljevanj le zato, ker se ne zmoremo soočiti z njo. Solzavost je sprevržek, všečen človeškim očem in ušesom, odnosu do živali pa je v veliko škodo.

Problem je, da ljudje jemljejo tak odnos kot normalen, običajen, čeprav bi do njega morali vzpostaviti hudo kritično distanco. Izgubili smo kompas, tudi tisti, ki bi ga najmanj smeli. Marsikateri "živalovarstvenik" poreče, da vse to ni nič v primerjavi z mučenimi živalmi brez vode na prekratkih ketnah. Zaradi otopelosti, pomanjkanja empatije, sposobnosti razmišljanja, se ne zavedajo, da mučenje ni "večje" ali "manjše", je le drugačno. Zadovoljujemo se z minimalno blaginjo, ne z osvoboditvijo živali, s specizmom, s tem, da ostajajo živali objekti, ne subjekti pravnih pravic. Od psa z očali do pingvinje poroke je morda navidezno velik korak - vendar je obe dejanji označevati približno enako, kot če si razlagamo, da je ena klofuta vzgojna, druga pa je že nasilje. Nesmiselno, do živali ali otroka pa enako nepravično.  

 

Objava DZZŽ Veles


Ta nori vrtiljak sprevrženega odnosa do živali se vrti vedno hitreje, vedno težje izstopimo iz njega, bolj je tak izstop nujen. Oscar Wilde je imel prav, ko je rekel, da moraš ljudi nasmejati, če jim hočeš  povedati resnico, drugače te ubijejo … A vsega se ne da zaviti v štose in pravljice in s tem ponovno maskirati resnico. Kdaj je preprosta resnica postala problem?

To kolumno je bilo težko pisati, saj se v povsem enaki meri kot "onih, drugih ljudi, ki ne marajo živali", tiče nas samih. V vseh nas tiči antropomorfistična žilica, a je nujno, da jo prepoznamo, ji damo svoje mesto in ne dovolimo, da se razbohoti. Pred tedni sem videla na FB profilu društva iz Celja fotografijo psa z očali, ki jo je "za štos" posnel član društva. Poskušala sem razložiti, zakaj tak odnos do psa ni ustrezen, še toliko bolj, ker bi morali imeti živalovarstveniki več znanja, biti še toliko bolj pozorni na lastna ravnanja, ki bi morala biti zgled drugim ljudem. Odziv je bil zelo "zrel" - avtor fotografije je pokazal le nizek miselni nivo - da "imam preveč časa", "premalo dela", "se vtikujem v druge", "jih poskušam nadzorovati" in da "sem ena tistih, ki mislijo, da je pes za na ketno". Ljudje, ki so sposobnih sproducirati takšne miselne polizdelke o osebi, ki je niti ne poznajo, in ne poznajo niti bontona, da bi se opravičili, v živalovarstvu glede razumevanja odnosa do živali naredijo veliko škode – a niso sposobni sprevideti niti tega. To je že druga zgodba.

Čas ni moj zaveznik, niti kdo drug ne, verjetno sem prezgodnja lastovka (čeprav je problem v tujini vendarle bolj prepoznan in raziskan). Ker je tema obsežna in zahtevna, sem prosila za pomoč znano psihologinjo, tudi predstojnico Centra za antropozoologijo, zagotovo največjo strokovnjakinjo s področja etologije in zooantropologije pri nas. Velik vtis je name naredil že odličen intervju v Mladini (Kaj občutijo živali, Mladina, 14. 8. 2000). Odgovor je bil kratek in jedrnat. "Kar obsežno vprašanje. Enostavnega odgovora ni. Antropomorfizem je neizogiben, problematičen pa postane, ko se omejuje svoboda in normalni vedenjski vzorci živali. Upam, da to vsaj malo pojasni zadevo."

Saj jo, a priznam, da sem naivno pričakovala več. Znanje je mrtva črka na papirju, če ga držimo zase – "z deljenjem znanja in nas ni manj, nas je več", pravi stara modrost.  

Tudi z deljenjem in pripravljenostjo pomagati se zagotavlja dobrobit živali. Kar sicer vedo pri društvu Prijatelji životinja iz Zagreba, ki so mi v preteklosti že pomagali, tudi tokrat so bili pripravljeni, a jim to zaradi količine dela z živalmi na poplavljenih območjih, ter "mojega" roka oddaje žal ni uspelo. Kar je razumljivo, vsekakor bolj razumljivo od slovenskih izkušenj, kjer se ponavadi ne dobi niti odgovora, ali je ta zelo skopuški.

To je moja zadnja kolumna. Minilo je 9 mesecev nervoze vsak drugi teden v mesecu zaradi rokov, kakovosti tekstov, pisanja in brisanja stavkov… ter zadovoljstva, olajšanja, ki ga prinese izlitje duše, veselja zaradi redkih, ki so jim dale misliti ... Tudi za enega samega bralca se je bilo vredno potruditi. Nisem še povedala vsega, morebiti se bo na straneh PMP še znašek kakšen članek.

Zadnja kolumna, a prva, ki sem jo napisala kot samostojna prostovoljka. Društvo, ki sem mu z dušo pripadala 6 let, je le še navidezno, postalo je one man band. Vse na tem svetu ima svoj začetek in konec – in konci zelo radi rodijo nove začetke.

Barbara

Literatura:

Cavalieri, Paola. (2006). Živalsko vprašanje. Za razširjeno teorijo človekovih pravic. Ljubljana: Krtina.
Singer, Peter. (2008). Praktična etika. Ljubljana: Krtina.
Regan, Tom. (1996). Pravice živali. Ljubljana, London: Eva Lea Müller, samozaložba.  
http://en.wikipedia.org/wiki/Anthropomorphism
http://www.agroweb.bf.uni-lj.si/2-razmislek.pdf
http://dogs.about.com/od/guestauthors/a/anthropomorph.htm
http://awpa.eu/2011/12/uvod-dobrodosli/
http://www.ljubimci-forum.com/index.php?topic=97079.0;wap2
http://dogs.about.com/od/guestauthors/a/anthropomorph.htm
http://www.ivu.org/news/evu/news973/anthropo.html
http://www.animalsheltering.org/resources/magazine/may_jun_2005/pros_and_cons_of_anthropomorphism.html
http://psihobrlog.wordpress.com/2014/03/14/tajni-zivot-simpanze-santino-i-zivotinje-imaju-licnost/
http://www.prijatelji-zivotinja.hr/index.hr.php?id=546
http://www.prijatelji-zivotinja.hr/index.hr.php?id=1672

 

Prejšnje Barbarine kolumne:

 

Barbarina kolumna: Miti in grozodejstva o živalskih vrtovih

Barbarina kolumna: Odnos medijev do živali

Barbarina kolumna: Zaščita za vse, le za živali ne

Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

Barbara, ti si bolj za živali

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.