Kira in njenih 10 domov: Pasji vrtec v Ljubljani (8. del)
V prejšnjem delu smo spremljali Kirino iskanje novega doma, ki jo je tokrat vodilo na kmetijo v Krškem. Čeprav je nova skrbnica imela izkušnje z mešanci kraškega ovčarja, se je že ob prihodu izkazalo, da okolje ni bilo primerno za Kiro. Napad domačega psa, neustrezni pogoji in stresno okolje so samo še povečali njeno nelagodje. Kljub trudu in optimizmu je bilo hitro jasno, da tudi ta dom ni tisto, kar Kira potrebuje.
Ko sem iskala rešitve za Kiro, sem prebrskala vse kontakte pasjih hotelov v Ljubljani in okolici. Posebej me je pritegnil Pasji vrtec na Brnčičevi ulici. Ko sem prišla tja, sem bila čisto očarana! To je bila prava pasja rezidenca – ograde za velike, majhne, nesocializirane in nekastrirane pse, vse ločene, ogromne, z bazeni, ogrevanimi hiškami in pasjimi igrali. Vse skupaj je bilo videti bolje kot vrtci, v katere sem nekoč vozila svoje otroke.
Najprej sem šla na uvajanje dvakrat, tretji dan pa sem imela srečanje z vodjo, da se dogovoriva za podrobnosti varstva. Z zaposleno sva se dogovorili, da za nekaj minut odidem, da vidijo, kako bo Kira reagirala. Ampak že čez nekaj časa sem prejela klic – Kira je preplezala zaščitno ograjo in zbežala! Našla sem jo, kako tava ob cesti, in jo odpeljala nazaj, da bi se pogovorila.
Vodja pa me je pričakal s hladnim tonom in jasno odločitvijo: takega psa ne bodo sprejeli, pika. Njegove besede so bile rezke: "Pri petdesetih psih se ne bom ukvarjal še z enim tako težavnim." Razložila sem mu, kaj vse sva s Kiro že prestali, in mu opisala svojo stisko, a me je neprizadeto prekinil: "Najbolje bo, da jo odpeljete nazaj v zavetišče."
Poskušala sem predlagati, da bi bila Kira za začetek privezana, da bi se lažje privadila, pa je le odvrnil: "Jaz ne bom poslušal njenega lajanja cel dan." Ko sem mu pojasnila, da Kira ne laja brez razloga, ampak le v specifičnih situacijah, me je prekinil s ciničnim tonom: "Ja, ja, ni mi treba razlagati. Dobro vem, da bo ta pes lajal non stop. To je nehvaležna pasma. Kaj vam je sploh bilo, da ste jo jemali iz zavetišča?"
In potem je dodal še nekaj, kar me je zadelo naravnost v srce: "Tak pes ne bo nikoli našel doma. Najboljša rešitev bi bila evtanazija." To so bile besede, ki jih nisem mogla pozabiti – še manj pa sprejeti.
Se nadaljuje...
Bralka Nuša
Fotografija je simbolična: Dreamstime
Povezane vsebine:
Komentiraj
Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.
