08.09.2014

Barbarina kolumna: Pasje borbe - naša ponovno prezrta realnost?

BARBARINA KOLUMNA

 

Piše: Barbara Győrfi

Foto: Tatjana Vuković (levo)

Junija sem se poslovila, mislila sem, da čisto zares. Ker pa imam še kaj za povedati, boste brali kolumne še lep čas, predvidoma do junija.  

Najpogosteje se ne dotikam tem, o katerih pišejo vsi, raje pišem o manj vidnem, spregledanem. Vendar pasje borbe ostajajo "in" zdaj že več kot mesec, dogaja se marsikaj in ker izjeme tako rade potrjujejo pravila, še sama dodajam nekaj misli.

Živali so za medije v času kislih kumaric hvaležna tema, še posebej zaradi nedelovanja veterinarske inšpekcije ter v nekaterih primerih tudi policije. Pasje borbe so stopnjevanje te teme. Razburljiva, šokantna tema, voajer v nas gleda trgajoče se pse. Gledalec hitro pozabi videno, rad se zgraža, a ne stori ničesar. Tisti, ki kaj vé, ni pripravljen govoriti. Tako je ponavadi in le vprašanje časa je, kdaj pride naslednji šok. Bo tokrat zaradi nekaj zagnanih ljudi drugače?

Moje poznavanje pasjih borb je bolj skromne sorte, teoretično. Malo vem, kar je rezultat nedelovanja institucij, molka tistih, ki kaj vedo, ter nesodelovanja društev in drugih, ki delujejo na področju zaščite živali, saj se ne zavedajo pomena pretoka informacij in sodelovanja. Pred leti sem pisala prekmurskemu kinologu, ki že več let opozarja na pasje boje ter nelegalno trgovino z živalmi iz vzhodnih držav. Ponudila sem mu pomoč, da bi bili povezani, a brez odgovora. Prav tako mi na pošto ni odgovoril policist, vodja enote službenih psov, ki naj bi sodeloval tudi s pomurskim društvom za zaščito živali. Upam, da sta povezana vsaj onadva. Zagotovo bi se s povezanostjo storilo več, če je to sploh njun interes. Prvemu je, a je vprašanje, zakaj je razkril svojo identiteto, saj bi informacije lahko podal tudi kot anonimna oseba, morda bi izvedel več, saj groženj ne bi bilo, vsaj ne toliko. Ker ne pove nič takšnega, kar bi jih ogrozilo, mediji prav tako ne, oziroma povedo že leta znane zadeve, je ob splošni nezainteresiranosti inšpekcij in policije strah pasjeborcev prav čuden. Zakaj groziti drugim, če verjameš v to, da delaš dobro in za to dobiš tisoče evrov? Strah, paranoja, slaba vest? Najprej bi bilo treba imeti vest.

Ko sem pred dobrim letom spraševala naprej, se mi je oglasilo le ustrahovana anonimna oseba, ki je namignila, da se psi za boje gojijo tudi na Pušči pri Murski Soboti, pasji boji pa se dogajajo tudi v okolici Gornje Radgone. Kaj več ni bil(a) pripravljen(a) napisati. Ker je Slovenija država zapuščenih hiš, raznih lop in garaž, lokacije najbrž res niso problem.

Kot že rečeno, mediji ne prinesejo veliko novega, večkrat že leta stare zadeve. V oddaji Danes na Planet TV so še premalo radovedni. Cenim delo Tomice Šuljića, a vseeno se vprašam, odkod jim, da "so doslej mislili, da so psi v zavetiščih na varnem". So kdaj bili? Zakaj novinarji mirno sprejmejo to, da inšpekcija obravnava le obalno zavetišče, ne pa tudi družine, ki je posvojila psico in zavetišča in jo uporabila za pasje boje

 

Kot dobrodelnik, ki razkriva umazane zgodbe, se je v eni od avgustovskih oddaj pojavil Dušan Hajdinjak iz Zavetišča Meli. Ponosen nase, samopromocija pač. Kot vedno, tudi tokrat o pasjih borbah ni povedal nič posebej novega, a s pomočjo servilnih novinarjev deluje povedano kot skupek vrhunsko pomembnih informacij, ob katerih naj bi gledalci kar onemeli. Še malo in postal bo moralna avtoriteta, na fotografijah bo stal med Leo Evo Müller in Jane Goodall. Njegovo delovanje sem že opisala v kolumni o Zavetišču Meli. Naj dodam le, da mi je predsednica enega od društev, ki se ukvarja s pomočjo psom, prostodušno povedala, da ji je Hajdinjak pripeljal in prodal beagla iz Srbije. Kaj bi na to porekla tržna inšpekcija, ki trdi, da je preprodaja nedovoljena? Nič, v Sloveniji smo. Preprodaja psov in pasji boji so neločljivo povezani. Ali se njegova ljubezen do psov vleče še iz policijskih časov, ki niso postali ravno prostovoljna preteklost, kolikor je neuradno slišati? S čim lahko dokaže svojo kompetentnost, saj pri njemu pristanejo psi iz vseh spornih primerov, tudi Baričevičevi psi ter psi Tineta Resnika. Zakaj mu VURS to omogoča?
 
Kaj, če včasih požare gasijo piromani?

Sedaj imamo v Sloveniji dve pasjeborski zvezdi. Prva je ga. Vesna Dada Trifunović, oziroma Vesna Vagala Trifunović-  ter njen mož, g. Daniel Vagala Trifunović. Ljubitelja živali. Če ima g. Daniel tako rad pse, zakaj jim ne privošči boljše namestitve kot staro uničeno uto in dober meter »dolgo« verigo? Zakaj noben inšpektor ne vidi vsaj tega? Je tudi član slovenske FB skupine Stafford. Če člani niso pasjeborci – ali se zavedajo, da jim tisti člani, ki to so, delajo zelo slabo uslugo, saj mažejo ugled skupine in pasme, da se v javnosti še naprej vzdržuje mit o "nevarnih pasmah psov", s čimer se ustvarja škoda vsem socializiranim psom teh pasem? Se zavedajo, da z omogočanjem članstva podpirajo delovanje člana? Rek "povej mi, kdo je tvoj prijatelj in povem ti, kdo si", še kako velja.

 

Večkrat sem pogledala povezavo, ki jo je dodala ga. Vesna o svoji psici Saphire Moon. Vsakič je stran pregledovalo vsaj 100 ljudi, kar pove veliko o tem, kako razširjena je industrija psov. Res jo lahko imenujemo le tako. Ob pregledu njunih FB  prijateljev vidimo, da je tudi v Sloveniji očitno precej podpornikov njunega početja, ne vem, zakaj nimajo toliko poguma, da bi ju zagovarjali. Še več jih je na Balkanu, na Poljskem, v Rusiji. Če bi se nadzorni organi različnih držav povezali, bi se lahko doseglo marsikaj. 

 

Kjer odpovejo institucije, pa vstopijo sposobni zanesenjaki, ki naredijo več kot vse institucije skupaj. Bo kdaj kateri policist ali inšpektor vsaj toliko pošten, da bi jim pustil svojo mesečno plačo?

Intervju z Vesno Trifunović v Tedniku je dragocen, da vidimo kakšna je miselnost pasjeborca. Pohlep po časti in denarju je treba upravičiti. Svoje zaželene misli in občutke projicirajo v pse – ko jim to ustreza. Psi po njihovem uživajo v borbi, ker v resnici v občutku zadoščenja, užitka in premoči uživajo sami. Neprikrit sadizem, če so sposobni kaj empatije. Bolečine in trpljenje psov jim ne ustrezajo, zato to preprosto odmislijo, prav tako se ne ukvarjajo z drugimi nepomembnimi malenkostmi, na primer, zakaj je zadeva nezakonita, če je tako čudovita za pse. Vse to bi zahtevalo razmišljanje, ki ga niso sposobni. Važna sta le denar in moč.

Tine Resnik, Litija. Inšpektorica Rozalija Fuchs, ki deluje tipično za VURS, kljub psom z ranami, ki so bivali na prekratkih verigah v kovinskih sodih, ni našla ničesar neustreznega. Ista inšpektorica je nato odredila odvzem psov, strokovnjaki vprašljivih kompetenc so določili pse za evtanazijo. Psi naj bi bili agresivni, pogrizli so se tudi med prevozom. Če je to res, je bil opravljen povsem nestrokovno, saj bi morale biti živali ločene. Opustitev ravnanja, ki je vodila v mučenje živali. Torej nadzorni organi še sami kršijo 4. člen Zakona o zaščiti živali?

Tudi to, da sta stafforde brez vseh dovoljenj v izredno slabih pogojih v gozdu gojila Resnikova sorodnika, se inšpektorjem ni zdelo nič posebnega. Pri hčerki Tineta Resnika so policisti našli dnevnik, v katerega si je zapisoval podatke o pasjih borbah, lastnikih psov in stavah. Policija je ovadila 6 oseb, epiloga doslej še ni bilo. Kje je dnevnik zdaj? Bodo kdaj obravnavali družino, ki je posvojila psico iz obalnega zavetišča in jo uporabila za pasje boje in zakaj je niso že doslej?

Kdo so veterinarji, ki na črno oskrbujejo poškodovane pse? Glede na dosedanje izkušnje so veterinarji ponavadi dobro seznanjeni z delom kolegov, vendar se ne zavedajo sokrivde, če o tem molčijo. Sokrivda bi morala biti opredeljena tudi v zakonodaji, zanjo bi morali biti zakonsko in odškodninsko odgovorni, če se že  ne zavedajo moralne sokrivde. Kaj dela Veterinarska zbornica?

Kaj dela kinološka stroka, ker se občasno oglašata le dva kinologa?

Za največji biser skrbita policija in veterinarska inšpekcija. Oboji ponavljajo staro mantro, da lahko ukrepajo le, če dobijo storilca pri delu. Vida Čadonič Špelič je to ponovila nazadnje letos, 2. avgusta. Zakaj policija tudi drugih kaznivih dejanj ne razišče le v primeru, če ujame storilca pri izvršitvi kaznivega dejanja? Ali tudi morilca ujamejo le, če ga dobijo s pištolo ali nožem točno takrat, ko pomeri v žrtev ali zamahne proti njej? Zakaj veljajo pri pasjih borbah drugačne metode dela in očitno dvojna merila?  

Pred dnevi sem slišala, da policija v primeru pasjih bojev ne more uporabiti prikritiih preiskovalnih metod, ker le-te ne spadajo v tim. kataloška kazniva dejanja. Torej ima policija nekakšen katalog kaznivih dejanj?! Ob salvah smeha in smešnih domišljijskih podobah takšnega kataloga se le vprašajmo, zakaj teh dejanj še ni v, hm, katalogu, saj gre za kombinacijo več kaznivih dejanj, ki najbrž so? Pridobivanje premoženja nezakonitega izvora kot posledica več kaznivih dejanj ne bi smela ostati nekaznovana, če policiji etična plat početja in položaj živali ne pomenita veliko. Vsekakor je zadeva spet rezultat pomanjkljive slovenske zakonodaje, ki jo stalno spreminjajo, a je vedno slabša.

Pred dvema letoma sem objavila na Pes moj prijatelj članek o delovanju VURS, oziroma o inšpektorju Urošu Andrenšku.

Naj podrobneje opišem zanimivo malenkost iz članka. V postopku, ko mi je inšpektor Uroš Andrenšek poskušal izreči globo zaradi lažne prijave, ga je sodnica vprašala, kako se izpelje inšpekcijski pregled. Zamomljal je, da zasliši pričo. Po odločbah sodeč res ne stori drugega, verjame vsemu, kar mu priča pove in tega ne preverja. Sodnica ga je gledala in pričakovala, če bo povedal še kaj. Vprašala ga je, kaj je še potrebno storiti. Molčal je. Potem mu je ona povedala, da se mora preiskati kraj morebitne storitve prekrška ali kaznivega dejanja, da se mora poiskati vse dokaze, pregledati vse predmete, zaslišati vse priče, preveriti vsa dejstva, okoliščine, obvestila, torej storiti vse, kar pripomore k raziskavi dejanskega stanja. Torej, spoštovana veterinarska inšpekcija, zakaj ne opravljate svojega dela v skladu s stroko, tako kot bi ga morali, če ga bolje od vas očitno pozna sodnica v Ljubljani? Pogoje za imenovanje v nazive in napredovanje bi očitno moralo preveriti tudi ministrstvo, pristojno za javno upravo in to ne le za navedenega inšpektorja višjega svetnika.  

Nihče me ne more plačati tako slabo, kot lahko slabo delam. Je to moto zaposlenih na teh delovnih mestih?

Pozivam obe navedeni instituciji, kot tudi MKO, Veterinarsko zbornico, da brez leporečenj in sprenevedanja končno ukrepajo. Z nedelom in potlačevanjem situacije bosta pritisk in nezaupanje vanje samo še naraščala, oboje pa dolgoročno škoduje tudi vsem institucijam ter zaupanju državljanov vanje. Kam pa vodi nezaupanje državljanov, pa smo že lahko videli in se očitno stopnjuje.

Tudi za ministra Dejana Židana upam, da se bo v bodoče šel manj politike in več urejanja razmer na strokovnem področju, pa tudi na svojem ministrstvu. Del živalovarstvenikov mu je naklonjen. Ni mi jasno zakaj, saj gre za strokovnjaka za osemenjevanje prašičev, torej »prašičerejca« in ne za nekoga, ki bi mu nekaj pomenila dobrobit živali, a vseeno upam, da bo kdaj to zaupanje upravičil, saj sedaj živalovarstvenikom dela le škodo, denimo s pravilnikom za zaostritev pogojev za pridobitev statusa delovanja v javnem interesu.
 
Pozivam tudi Mira Cerarja, da glede pozitivnega odnosa do živali preide od besed k dejanjem. Boljša zakonodaja ter zahtevanje nadzora nad izvrševanjem zakonodaje, uvedbo moralnoetičnih testov za vse, ki želijo delovati na področju varstva in zaščite živali - torej tudi za veterinarsko inšpekcijo. To je samo del nujnih sprememb. KLIK, KLIK, KLIK, KLIK

Vsi, ki karkoli veste o pasjih borbah - ne pustite se ustrahovati, več vas bo, manj groženj boste doživeli, saj ne boste tako izpostavljeni. Spomnite se reka, da svet ni slab zaradi hudobnih ljudi, temveč zaradi dobrih ljudi, ki nič ne naredijo.

Michael Vick je bivši zvezdnik ameriškega nogometa. Na njegovem posestvu so našli 49 psov ter ostanke več desetin pobitih psov. Obsojen je bil na 23-mesečno zaporno kazen zaradi pasjih bojev. Zelo nizka kazen, a je toliko bolj zanimiva stranska kazen. Evtanazirana sta bila le dva psa, ostalih 47 je sprejelo 8 različnih organizacij. Le manjši del psov bo po rehabilitaciji primeren za oddajo, ostali bodo živeli v teh zavetiščih do smrti. Ne bodo živeli v idealnih pogojih, a veliko boljših kot marsikateri lastniški pes. Michael Vick mora plačevati skoraj milijon dolarjev za vzdrževanje teh psov, za njihovo rehabilitacijo, veterinarske in druge stroške. Stroške bo plačeval, dokler bodo živeli psi.

Ne gre za idealen razplet, vendar je storilec vsaj dobil kazen. Dokaz, da se dá, če se hoče. Mi smo še kilometre in stoletja daleč. Psi laju, a karavani prolaze …


Prejšnje Barbarine kolumne:

 

Barbarina kolumna: Zakaj je pes z očali problem?

Barbarina kolumna: Živali v šolah

Barbarina kolumna: Miti in grozodejstva o živalskih vrtovih

Barbarina kolumna: Odnos medijev do živali

Barbarina kolumna: Zaščita za vse, le za živali ne

Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

Barbara, ti si bolj za živali

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.