Kira in njenih 10 domov: Pasji hotel v Vodicah (9. del)
V prejšnjem delu sem opisala Kirino pot do pasjega vrtca v Ljubljani, kjer so se sprva zdeli pogoji zares sanjski. Ločene ograde, bazeni, ogrevane hiške – vse je obetalo, da bi Kira morda našla svoj prostor. A že prvi preizkus je razkril težave. Po uvajanju je Kira preplezala zaščitno ograjo in pobegnila. Vodja vrtca, namesto da bi mi ponudil pomoč ali rešitev, je hladno zavrnil vsakršno možnost za njeno vključitev. Z besedami, ki so me zarezale v srce, je namignil celo na evtanazijo kot "najboljšo rešitev".
Matjaž, šef pasjega vrtca, me je na hitro odslovil in mi svetoval, da naj se odpravim v Vodice, kjer baje sprejmejo vse pse – tudi tiste, ki jih on ne želi pri sebi. Obupana sem se zahvalila in se odpravila proti avtu. Tam me je že čakala Kira z vprašujočim pogledom, kot da bi tudi ona čutila mojo stisko.
Poskusila sem poklicati hotel v Vodicah, a je bila številka nedosegljiva. Bila sem v šoku – z mislijo, da ne vem, kje bo Kira preživela noč. Sprejemam dejstvo, da zaradi nje ne morem delati, saj so mi družina in živali vedno na prvem mestu. Ne potrebujem razkošja, samo toliko, da lahko normalno živimo.
Poiskala sem naslov tega hotela in se, ne da bi vedela, kako, pripeljala do visokih vrat. Parkirala sem, pozvonila enkrat, dvakrat, trikrat – a brez odgovora. Sesedla sem se nazaj v avto in se zjokala. V tistem je Kira stegnila glavo proti meni in me začela lizati. Tega do takrat še nikoli ni storila.
Kmalu je pred vhod pripeljal avto, iz katerega je izstopil moški. Spustila sem šipo in poskusila razložiti, zakaj sem tu. Pojasnil mi je, da le dostavlja nekaj, saj so lastniki na dopustu. Moj svet se je znova podrl, a odločila sem se, da bova s Kiro odšli drugam – da presekam ta obup.
Zapeljala sem se v Ljubljanske Koseze, v ograjen pasji park, kjer sva se obe lahko malce sprostili. Po tleh so ležale teniške žogice. Eno sem pobrala in jo z vso močjo zalučala daleč čez park, kot da bi želela iz sebe vreči vso žalost. Kira je stekla za žogo – to je že večkrat naredila. A danes je prvič prinesla žogo nazaj in jo spustila tik predme. Bila sem presenečena.
Pobrala sem žogo in jo spet vrgla. In spet jo je prinesla nazaj. Nadaljevali sva, dokler jaz nisem odnehala. Bila je to majhna zmaga, a hkrati velik trenutek. Kakšen napredek! Kako učljiva je! Vsak dan mi pokaže nekaj novega – in z vsakim dnem mi vedno znova polepša življenje.
Se nadaljuje...
Bralka Nuša
Fotografija je simbolična: Dreamstime in arhiv bralke
Povezane vsebine:
Komentiraj
Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.
Lahko psu po posvojitvi zamenjamo ime?
Hišni ljubljenčki – most med ljudmi
