Ivan Kurajov od sredine devetdesetih let deluje v društvu za dobrobit živali "Ljubimci" v Pančevu v Srbiji. Začel je kot prostovoljec, kasneje postal vzgojitelj, vodja administracije, vodja zavetišča, danes pa je predsednik organizacije. Leta 2007 je postal član lokalne delovne skupine za dobrobit živali, ki je bila prva take vrste v regiji.

Ivan Kurajov je ambasador živali v Srbiji (foto: Dare Čekeliš)

Od leta 2008 predstavlja Srbijo kot ambasador živalskega sveta. Ivan aktivno sodeluje tudi z drugimi društvi za zaščito živali na področju ozaveščanja, v borbi proti mučenju živali pa ima veliko vlogo tudi pri izvajanju srbskega zakona o zaščiti živali. Ta je stopil v veljavo šele leta 2009. V rodnem Pančevu je bil pobudnik prvega programa, kot ga v Srbiji še niso poznali... "V tistem obdobju je bilo povsem normalno in celo legalno, če si na ulici ustrelil ali zastrupil nikogaršnjega psa. Država je celo spodbujala tovrstno početje. Predstavljajte si, da je vsakdo, ki je prinesel del ubitega psa, denimo rep, dobil v zameno nekaj denarja. Na ta način se je, po mnenju oblasti, takrat reševal problem nikogaršnjih psov. Meni se je takrat vse to tako zelo gabilo, da nisem mogel ostati križem rok. In tako se je začelo..." se začetkov spominja Kurajov.

Prebral sem, da ste ravno vi odprli prvo zavetišče v Srbiji? Tako se je tudi začela vaša pot v svetu živalovarstva...

Res je, bilo je leta 1997. V Pančevu je bilo odprto prvo zavetišče, kot ga naša država do tedaj še ni poznala. Pred tem smo se veliko izobraževali, v tujino smo šli preverjati primere uspešnih praks. Želeli smo organiziran tip zavetišča. Tudi posvojitelji so od nas morali izvedeti vse o odgovornem lastništvu živali. Delali smo res na kvalitetnem posvajanju, veliko smo izobraževali, kar dejansko v še večji meri počnemo tudi danes. A takrat so bili povsem drugi časi... in lotevali smo se nečesa povsem novega.

Pravite, da so bili drugi časi. Če se danes ozrete nazaj, katere so tiste razlike, predvsem v zavetišču samem?

Ojoj (smeh). To so res neverjetne razlike. Takrat smo mislili, da veliko vemo, a dejstvo je, da so nam leta prinašala nova znanja in nova spoznanja. Samo zavetišče je tudi danes precej majhno, kapacitete so za 40 živali. Samo zavetišče se je seveda obnavljalo in spreminjalo, veliko korakov naprej pa smo naredili predvsem mi.

Po nekaterih ocenah je na srbskih ulicah približno 50.000 psov

Pred desetimi leti ste ustanovili delovno skupino za dobrobit živali. Kakšni so bili vaši cilji?

Vedeli smo, da se spreminja zakon o zaščiti živali. In zdel se nam je pravi trenutek, da povemo svoje (smeh). Ta naša skupina je, začuda, imela res veliko podpore tudi s strani občine. In tako se je začelo. Skupina je najprej napisala program, s poudarkom na lokalnem nivoju. Vedeti je potrebno, da je bilo do nedavnega na ulicah srbskih mest res ogromno število zapuščenih psov. Temeljno načelo, ki ga je podprlo in tudi financiralo mesto Pančevo je bilo "ulovi, steriliziraj in vrni". Sterilizacije in kastracije so bile torej najpomembnejše. Program je prevideval tudi postavitev hišk za zapuščene pse in muce. Moram povedati, da je Pančevo prvo mesto v Srbiji, ki je prepoznalo problem zapuščenih živali in podprlo, tudi finančno, prave rešitve.

Iz lokalnega okolja ste nato primer dobre prakse razširili na celo državo. Leta 2009 se je v Srbiji namreč spremenil zakon, kot ste prej omenili...

Res je. Imeli smo ta privilegij, da je bilo naše društvo neposredno udeleženo v pripravo tega zakona. Imeli smo izkušnje in podali smo konkretne predloge. Ne bom rekel, da so bili vsi sprejeti in upoštevani, a najpomembnejši so bili vključeni. Po tem zakonu je morala imeti vsaka občina v državi pripravljen program, po katerem bo reševala problem zapuščenih živali. Seveda smo se znotraj same države soočali s težavo, saj imamo mesta, ki so veliko bolj razvita, denimo Beograd, bolj na jugu pa denimo Niš, kjer so težave veliko bolj očitne. Če pogledam zelo realno, zakon, kot je sedaj napisan, je zelo zelo dober. Lahko celo rečem, eden boljših na tem področju. Če samo omenim evtanazije. V Srbiji je po zakonu prepovedano evtanazirati zdravo žival v zavetišču. Vem, da ima Hrvaška še vedno 60-dnevni rok...

Ja, v Sloveniji lahko žival v zavetišču evtanazirajo že po 30. dneh...

No, recimo. Res pa je, da smo zelo nesrečni, ker samo izvajanje zakona in nadzor niso takšni, kot bi si želeli... Zato je trenutno to naš primarni cilj. Se pravi, da se zakon, ki je dober, da ne rečem odličen, vendarle prične upoštevati oziroma, da tisti, ki so zadolženi za nadzor in kaznovanje, pričnejo opravljati svoje delo. Upam, da bomo pri tem uspešni.

Kako je v Srbiji s kaznimi za mučitelje živali?

Pomembno je, da do kazni sploh pride. Naša organizacija je tista, ki nenehno opozarja pristojne na živali, ki živijo v slabih razmerah ali so mučene. In zahteva, da so mučitelji živali ustrezno kaznovani. Ko zadeva pride do sodišča, zgodbi sledimo do konca. Najbolj aktivni smo v Pančevu, res pa je, da smo skozi leta svoje delo razširili po vsej državi.

Kurajov že 20 let skrbi za dobrobit živali v Srbiji (foto: Dare Čekeliš)

Prej ste omenili, da je po ulicah še vedno veliko število zapuščenih psov. Zakaj je sploh prišlo do tega problema v vaši državi?

V osnovi je za to krivo neodgovorno lastništvo živali. In to je tudi tisto področje, kateremu naše društvo skozi vsa leta posveča največ dela. Ljudem je potrebno dati jasno vedeti, kaj so njihove dolžnosti, ko je govora o t.i. "hišnih ljubljencih". Ne boste verjeli, a v naši državi je še vedno veliko ljudi, ki dejansko ne vedo, da po zakonu psa ne smejo kar zapustiti ali ga odvržti nekje na cesti. Ta mentaliteta, da lahko psa, ko se ga naveličaš, pač zapustiš, je tukaj še vedno prisotna, žal. Kot sem omenil, je izobraževanje naša največja prioriteta, s poudarkom na otrokih. Saj veste, otroci so bolj "čisti", hitreje razumejo in dojemajo. Starejše generacije imajo že neka ukoreninjena prepričanja, ki jih je težko spremeniti. In ne pozabite, to je "Balkan", kjer je bilo pred časom zelo hudo, ljudje so dali veliko slabega skozi... Prepričan sem, da so otroci torej ključ, da pridemo do situacije, ko bo tudi v Srbiji za živali dobro poskrbljeno. No, če sem čisto iskren, že gre na bolje. Naš program ozaveščanja traja že skoraj dve desetletji. Lepo je videti človeka, ki smo mu pred denimo 15 leti v šoli predavali o odgovornem lastništvu živali, danes na kaki pomembni politični funkciji. In ja, deluje. Ta oseba  danes daje vse od sebe, ko gre za kakšna pomembna vprašanja na temo zaščite živali. Da ne omenjam tistih, ki nam danes aktivno pomagajo pri našem delu. To so ljudje, ki smo jim ravno mi pred časom v šolah ozaveščali in izobraževali. Zadeva torej funkcionira in daje rezultate.

Izobraževanje v šolah je delovna prioriteta društva Ljubimci

Koliko zapuščenih psov je danes na ulicah srbskih mest?

Ocene se razlikujejo. Nekateri pravijo okrog 50.000, drugi pa 100.000 zapuščenih psov. Uradnih podatkov pa nikoli ni bilo na voljo, gre predvsem za ugibanja.

Se to število sicer zmanjšuje?

Da. Pred leti so bile objavljene informacije, da je samo v glavnem mestu 50.000 psov na ulicah. Rekel bi, da se število iz leta v leto močno zmanjšuje.

Kakšen odnos imajo mediji do problematike zapuščenih živali?

Mislim, da od vseh najboljšega. (smeh) Vedno, ko smo imeli kakšne akcije ali smo potrebovali pomoč v obliki medijske podpore, smo imeli medije poleg. Sledijo našemu delu, nas podpirajo in nenazadnje tudi ozaveščajo.

Če imam prave podatke, ima Srbija danes 18 zavetišč?

Točno.

To število je verjetno premajhno?

Absolutno premajhno, glede na to, da ima država približno 180 občin. Velik del teh zavetišč je v obupnem stanju. V Srbiji obstaja pravilnik, kako morajo biti zavetišča urejena, kakšni so tisti minimalni standardi, ki jih morajo dosegati. Te standarde upoštevajo zgolj tri zavetišča.

Pa vsa ta zavetišča upoštevajo vaš zakon, ki pravi, da se zdravih živali ne sme evtanazirati?

Vsaj to upoštevajo, ja. Morajo. Ker jim dihamo za ovratnik. In tukaj smo zelo uspešni.

Prizor iz ene od ulic

Se ljudje kaj bolj odločajo za posvajanje iz zavetišč ali si še vedno raje omislijo pasemske pse? Zdi se mi, da je pri vas še vedno zelo prisotna ta mentaliteta, da je pasemski pes tisto, kar je potrebno pokazali mimoidočim na ulicah...

Tudi to se počasi spreminja. V Beogradu zdaj na ulicah vidite tudi ljudi, ki sprehajajo mešance. Še nedavno so bili taki prizori prava redkost. V mojem Pančevu recimo, je bilo še pred desetimi leti nemogoče videti človeka, ki bi sprehajal psa, ne glede na to, ali je mešanec, ali pasemski pes. Danes je situacija veliko drugačna. Če pa že moram dati oceno, bi rekel, da je na vrvicah zdaj polovica pasemskih psov, polovica pa mešancev. Prav v Pančevu že deset let izvajamo simpatično kampanjo, poimenovano "Prijatelj za dž = prijatelj za uvek". Sporočilo je, zakaj kupovati prijatelja, če ga v zavetišču dobite povsem brezplačno.

Ne glede na to, kako majhen si in kako zelo nemogoči izgledajo tvoji cilji - ti lahko! Ta stavek ste nedavno izrekli na eni od prezentacij vašega dela... Kaj ste s tem mislili?

Res je. Mi smo bili zelo majhna organizacija. Leta 1996, ko smo pričeli z delom, se nam je zdelo nemogoče, da bi lahko karkoli premaknili vsaj za milimeter. Če danes pogledamo za nazaj, koliko sprememb smo naredili v 21 letih, lahko ta stavek z gotovostjo ponavljam znova in znova. Predvsem v spodbudo ostalim društvom, ki so šele na začetku svoje poti. Pogosto poslušam člane društev, denimo s Hrvaške, ki so poskušali narediti kakšno spremembo in zelo hitro obupali. Tudi nam ni bilo lahko. Potrebno je imeti dober načrt, potrebno je biti odločen, vztrajen, uporen! In tukaj ni dvoma, prej ali slej pride do rezultatov.

Koliko prostovoljcev sicer šteje vaša organizacija?

Nekje okrog 50 prostovoljcev, zelo aktivnih pa nas je 20. Nekateri delajo na ozaveščanju, spet drugi so aktivni na terenu...

Sodelujete z drugimi društvi za zaščito živali po državi?

Seveda, z vsemi imamo zelo dober odnos.

No, to vas sprašujem, ker v Sloveniji praktično vsako društvo obdeluje svoj vrtiček, do kakega večjega sodelovanja med društvi, sploh ko gre za kakšna pomembna vprašanja na nacionalnem nivoju pride zelo težko...

Mi sodelujemo dobro, z mnogimi društvi smo sodelovali na konkretnih projektih, mnogim smo pomagali. Največji problem na področju društev v Srbiji je ta, da jih mnogo prezgodaj obupa. Po mesecu ali dveh že vržejo puško v koruzo. Kar je škoda. V primeru našega društva je bilo zelo kriznih prvih pet let. Res je bilo težko, stiskali smo zobe, a se nismo dali. Nato je steklo in je bilo vse veliko lažje.

Kje je bila Srbija leta 1996, ko ste vi začeli svojo pot na področju dobrobiti živali in kje je Srbija danes?

Leta 1996 je bilo na katerikoli ulici v Srbiji nemogoče videti človeka, ki sprehaja psa. Takrat ni bilo nobenega sistema, nobenega pravilnika ali zakona, ki bi urejal področje zaščite živali. V tistem obdobju je bilo povsem normalno in celo legalno, če si na ulici ustrelil ali zastrupil nikogaršnjega psa. Država je celo spodbujala tovrstno početje. Predstavljajte si, da je vsakdo, ki je prinesel del ubitega psa, denimo rep, dobil v zameno nekaj denarja. Na ta način se je, po mnenju oblasti, takrat reševal problem nikogaršnjih psov. Meni se je takrat vse to tako zelo gabilo, da nisem mogel ostati križem rok. In tako se je začelo... Srbija danes? Ni primerjave s takratnim obdobjem. Danes mi kolegi iz Avstrije recimo razlagajo, da je pri njih nepojmljivo, da bi neka občina dovolila sredi mesta postaviti hiške za brezdomne muce, ki jih je tudi tam kar precej... No, pri nas je to realnost, tudi to nam je uspelo doseči. Občine imajo to dejansko v programih, tako da imajo pasji in mačji brezdomci vsaj neko normalno zatočišče, kjer se lahko skrijejo pred mrazom in dežjem...

Če potegneva črto, kako ste, če pogledate vseh vaših 20 let dela, zadovoljni s prehojeno potjo?

Ah, mi nismo nikoli popolnoma zadovoljni. (smeh) Vedno je mogoče priti do boljših rezultatov, zato se nikoli ne ustavimo. Program izvajamo dalje, velik poudarek dajemo, kot sem že omenil, samemu izvajanju zakona o zaščiti živali in nadzoru. Če pa sem povsem realen, rezultati so odlični in po tej poti gremo še naprej. Smo borci in prepričan sem, da se bodo razmere še naprej izboljševale.

Facebook stran društva Ljubimci

Pogovor: Mitja Čehovin

Foto: arhiv društva Ljubimci in Dare Čekeliš

OSTALI INTERVJUJI:

Veliki intervju: Petra Gjureč, DZZŽ Pomurja

Veliki intervju: Sandra Sambrailo, azil Žarkovica nad Dubrovnikom

Veliki intervju: Doris in Milan iz Puč sta posvojila psičko, ki je v požaru izgubila svoje skrbnike

Intervju: Gregor Drobnič, arhitekt, ki je blagovno znamko posvetil svojemu psu

Veliki intervju: Hajdi - uspešnica Naš kuža popularna še danes

Veliki intervju: Posvojiteljica psičke Baby - namenjeno pasjim borbam

Veliki intervju: Društvo za zaščito živali Kranj

Veliki intervju: Društvo za zaščito živali Lajka

Veliki intervju: Ksenija Vesenjak Kutlačić, Zavod Koki

Veliki intervju: Društvo Beta Beograd

Veliki intervju: Nenad Lakić, veterinar, ki rešuje pse v Sarajevu

Veliki intervju: Akira Hasegawa za sovoditeljico izbral svojo psičko

Veliki intervju: David Pogačnik in Jure Pribičevič

Veliki intervju: Nastja Verdnik, prva pasja pekarna v Sloveniji

Veliki intervju: Paolo in psička Smilla, popotnika z namenom

Veliki intervju: Posvojiteljici beaglov iz Green Hilla

Veliki intervju: Vodnika policijskih psov

Veliki intervju: Andrea Bogataj Krivec, Obalno društvo proti mučenju živali

Veliki intervju: Jadranka Juras

Veliki intervju: Nevenka iz Obalnega zavetišča

Veliki intervju: Jan Plestenjak (in psička Aja)

Veliki intervju: Jože Vidic, urednik revije Moj Pes

Veliki intervju: Župan Zoran Janković

Veliki intervju: Fotograf Blaž Košak

Veliki intervju: Veterinarka Tanja Usar

Veliki intervju: Helena Navinšek (prva pasja pekarna)

Veliki intervju: Voditeljica Nataša Bešter