VELIKI INTERVJU: Ivan Kurajov, ambasador živali v Srbiji
Ivan Kurajov od sredine devetdesetih let deluje v društvu za dobrobit živali "Ljubimci" v Pančevu v Srbiji. Začel je kot prostovoljec, kasneje postal vzgojitelj, vodja administracije, vodja zavetišča, danes pa je predsednik organizacije. Leta 2007 je postal član lokalne delovne skupine za dobrobit živali, ki je bila prva take vrste v regiji.
Ivan Kurajov je ambasador živali v Srbiji (foto: Dare Čekeliš)
Od leta 2008 predstavlja Srbijo kot ambasador živalskega sveta. Ivan aktivno sodeluje tudi z drugimi društvi za zaščito živali na področju ozaveščanja, v borbi proti mučenju živali pa ima veliko vlogo tudi pri izvajanju srbskega zakona o zaščiti živali. Ta je stopil v veljavo šele leta 2009. V rodnem Pančevu je bil pobudnik prvega programa, kot ga v Srbiji še niso poznali... "V tistem obdobju je bilo povsem normalno in celo legalno, če si na ulici ustrelil ali zastrupil nikogaršnjega psa. Država je celo spodbujala tovrstno početje. Predstavljajte si, da je vsakdo, ki je prinesel del ubitega psa, denimo rep, dobil v zameno nekaj denarja. Na ta način se je, po mnenju oblasti, takrat reševal problem nikogaršnjih psov. Meni se je takrat vse to tako zelo gabilo, da nisem mogel ostati križem rok. In tako se je začelo..." se začetkov spominja Kurajov.
Prebral sem, da ste ravno vi odprli prvo zavetišče v Srbiji? Tako se je tudi začela vaša pot v svetu živalovarstva...
Res je, bilo je leta 1997. V Pančevu je bilo odprto prvo zavetišče, kot ga naša država do tedaj še ni poznala. Pred tem smo se veliko izobraževali, v tujino smo šli preverjati primere uspešnih praks. Želeli smo organiziran tip zavetišča. Tudi posvojitelji so od nas morali izvedeti vse o odgovornem lastništvu živali. Delali smo res na kvalitetnem posvajanju, veliko smo izobraževali, kar dejansko v še večji meri počnemo tudi danes. A takrat so bili povsem drugi časi... in lotevali smo se nečesa povsem novega.
Pravite, da so bili drugi časi. Če se danes ozrete nazaj, katere so tiste razlike, predvsem v zavetišču samem?
Ojoj (smeh). To so res neverjetne razlike. Takrat smo mislili, da veliko vemo, a dejstvo je, da so nam leta prinašala nova znanja in nova spoznanja. Samo zavetišče je tudi danes precej majhno, kapacitete so za 40 živali. Samo zavetišče se je seveda obnavljalo in spreminjalo, veliko korakov naprej pa smo naredili predvsem mi.
Po nekaterih ocenah je na srbskih ulicah približno 50.000 psov
Pred desetimi leti ste ustanovili delovno skupino za dobrobit živali. Kakšni so bili vaši cilji?
Vedeli smo, da se spreminja zakon o zaščiti živali. In zdel se nam je pravi trenutek, da povemo svoje (smeh). Ta naša skupina je, začuda, imela res veliko podpore tudi s strani občine. In tako se je začelo. Skupina je najprej napisala program, s poudarkom na lokalnem nivoju. Vedeti je potrebno, da je bilo do nedavnega na ulicah srbskih mest res ogromno število zapuščenih psov. Temeljno načelo, ki ga je podprlo in tudi financiralo mesto Pančevo je bilo "ulovi, steriliziraj in vrni". Sterilizacije in kastracije so bile torej najpomembnejše. Program je prevideval tudi postavitev hišk za zapuščene pse in muce. Moram povedati, da je Pančevo prvo mesto v Srbiji, ki je prepoznalo problem zapuščenih živali in podprlo, tudi finančno, prave rešitve.
Kurajov že 20 let skrbi za dobrobit živali v Srbiji (foto: Dare Čekeliš)
Izobraževanje v šolah je delovna prioriteta društva Ljubimci
Prizor iz ene od ulic
Koliko prostovoljcev sicer šteje vaša organizacija?
Nekje okrog 50 prostovoljcev, zelo aktivnih pa nas je 20. Nekateri delajo na ozaveščanju, spet drugi so aktivni na terenu...
Sodelujete z drugimi društvi za zaščito živali po državi?
Seveda, z vsemi imamo zelo dober odnos.
No, to vas sprašujem, ker v Sloveniji praktično vsako društvo obdeluje svoj vrtiček, do kakega večjega sodelovanja med društvi, sploh ko gre za kakšna pomembna vprašanja na nacionalnem nivoju pride zelo težko...
Mi sodelujemo dobro, z mnogimi društvi smo sodelovali na konkretnih projektih, mnogim smo pomagali. Največji problem na področju društev v Srbiji je ta, da jih mnogo prezgodaj obupa. Po mesecu ali dveh že vržejo puško v koruzo. Kar je škoda. V primeru našega društva je bilo zelo kriznih prvih pet let. Res je bilo težko, stiskali smo zobe, a se nismo dali. Nato je steklo in je bilo vse veliko lažje.
Kje je bila Srbija leta 1996, ko ste vi začeli svojo pot na področju dobrobiti živali in kje je Srbija danes?
Leta 1996 je bilo na katerikoli ulici v Srbiji nemogoče videti človeka, ki sprehaja psa. Takrat ni bilo nobenega sistema, nobenega pravilnika ali zakona, ki bi urejal področje zaščite živali. V tistem obdobju je bilo povsem normalno in celo legalno, če si na ulici ustrelil ali zastrupil nikogaršnjega psa. Država je celo spodbujala tovrstno početje. Predstavljajte si, da je vsakdo, ki je prinesel del ubitega psa, denimo rep, dobil v zameno nekaj denarja. Na ta način se je, po mnenju oblasti, takrat reševal problem nikogaršnjih psov. Meni se je takrat vse to tako zelo gabilo, da nisem mogel ostati križem rok. In tako se je začelo... Srbija danes? Ni primerjave s takratnim obdobjem. Danes mi kolegi iz Avstrije recimo razlagajo, da je pri njih nepojmljivo, da bi neka občina dovolila sredi mesta postaviti hiške za brezdomne muce, ki jih je tudi tam kar precej... No, pri nas je to realnost, tudi to nam je uspelo doseči. Občine imajo to dejansko v programih, tako da imajo pasji in mačji brezdomci vsaj neko normalno zatočišče, kjer se lahko skrijejo pred mrazom in dežjem...
Če potegneva črto, kako ste, če pogledate vseh vaših 20 let dela, zadovoljni s prehojeno potjo?
Ah, mi nismo nikoli popolnoma zadovoljni. (smeh) Vedno je mogoče priti do boljših rezultatov, zato se nikoli ne ustavimo. Program izvajamo dalje, velik poudarek dajemo, kot sem že omenil, samemu izvajanju zakona o zaščiti živali in nadzoru. Če pa sem povsem realen, rezultati so odlični in po tej poti gremo še naprej. Smo borci in prepričan sem, da se bodo razmere še naprej izboljševale.
Facebook stran društva Ljubimci
Pogovor: Mitja Čehovin
Foto: arhiv društva Ljubimci in Dare Čekeliš
OSTALI INTERVJUJI:
Veliki intervju: Petra Gjureč, DZZŽ Pomurja
Veliki intervju: Sandra Sambrailo, azil Žarkovica nad Dubrovnikom
Veliki intervju: Doris in Milan iz Puč sta posvojila psičko, ki je v požaru izgubila svoje skrbnike
Intervju: Gregor Drobnič, arhitekt, ki je blagovno znamko posvetil svojemu psu
Veliki intervju: Hajdi - uspešnica Naš kuža popularna še danes
Veliki intervju: Posvojiteljica psičke Baby - namenjeno pasjim borbam
Veliki intervju: Društvo za zaščito živali Kranj
Veliki intervju: Društvo za zaščito živali Lajka
Veliki intervju: Ksenija Vesenjak Kutlačić, Zavod Koki
Veliki intervju: Društvo Beta Beograd
Veliki intervju: Nenad Lakić, veterinar, ki rešuje pse v Sarajevu
Veliki intervju: Akira Hasegawa za sovoditeljico izbral svojo psičko
Veliki intervju: David Pogačnik in Jure Pribičevič
Veliki intervju: Nastja Verdnik, prva pasja pekarna v Sloveniji
Veliki intervju: Paolo in psička Smilla, popotnika z namenom
Veliki intervju: Posvojiteljici beaglov iz Green Hilla
Veliki intervju: Vodnika policijskih psov
Veliki intervju: Andrea Bogataj Krivec, Obalno društvo proti mučenju živali
Veliki intervju: Jadranka Juras
Veliki intervju: Nevenka iz Obalnega zavetišča
Veliki intervju: Jan Plestenjak (in psička Aja)
Veliki intervju: Jože Vidic, urednik revije Moj Pes
Veliki intervju: Župan Zoran Janković
Veliki intervju: Fotograf Blaž Košak
Veliki intervju: Veterinarka Tanja Usar
Podobni prispevki
Komentiraj
Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.