12.11.2014

Barbarina kolumna: Tri (2. del)

BARBARINA KOLUMNA

 

Piše: Barbara Győrfi

Foto: Tatjana Vuković (levo)

 

 

Ne spreglej: BARBARINA KOLUMNA - TRI (1. del)

 

Prijava

Najpogostejši stik, ki ga ima civilna družba z UVHVVR, je prijava. Vložitev prijave je moralna dolžnost vsakega posameznika (ne samo društev), ki zazna določeno kršitev zakonodaje s področja varstva in zaščite živali. Tisti, ki imamo izkušnje z vlaganjem prijav, pa opažamo vrsto anomalij in pomanjkljivosti zakonodaje na tem področju.

Slovenska zakonodaja je precej slaboumna glede statusa prijavitelja. Le-ta nima položaja stranke v postopku, nobenih pravic, razen tega, da lahko zahteva odgovor v skladu s 24. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru - ZIN. Zatakne se že tu. Inšpekcije si ga razlagajo zelo različno. Le enkrat sem s strani inšpektorja doživela, da je poslal kakovostno obvestilo z navedenimi ukrepi, kar je prijazno do prijavitelja, saj ni treba zaprositi za dostop do IJZ, s čimer prihrani inšpektorat delo in stroške tudi sebi. Včasih odgovora sploh ni, še posebej v primerih, če postopka ne uvedejo. Večina jih navede le, da so uvedli upravni in inšpekcijski postopek, s čimer formalno zadostijo izvrševanju 24. člena ZIN. Očitno je, da inšpekcije teh že tako ohlapnih določb ne izvršujejo, ker nad njihovim delom ni nadzora in ker nimajo dovolj znanja. Vsekakor ima veliko več dela prijavitelj, ki mora na lastne stroške še zahtevati dostop do IJZ, s postopkom pa sebi in UVHVVR nalaga dodatno delo. Je to duh prijazne državne uprave? Zakaj imamo Kodeks dobrih praks vključevanja civilne družbe v procese odločanja?

 

Fotografija Dotik. (foto: B. G.)

Huda pomanjkljivost je tudi to, da ni rokov, do kdaj bi inšpektorji morali izdati odločbe, še slabše je to, da ni mehanizmov, ki bi inšpektorjem nalagali, da morajo kontrolirati izvrševanje ukrepov iz svojih odločb. Vse prepogosto jih mora prijavitelj, ki ima tako veliko dela in nobenih pravic v postopku, inšpektor pa se zadovolji s telefonskim obvestilom zavezanca, da je ukrepe izvršil. Halo?

Čas je, da se naučimo, kaj je pravno zavarovani interes in kako ga uveljaviti, saj nam to omogoča večji vpliv v postopku, pa tudi za to, da žival postane pravni subjekt in ne stvar. Prijavitelj bi moral imeti položaj stranke kot zagovornik živali v postopku. Cinično je namreč, da žival v postopku sploh nima svojega mesta, kaj šele, da bi imela zagovornika, saj se ne more zagovarjati sama. Inšpektorju je edina pomembna oseba v postopku zavezanec, torej prijavljena oseba, ki seveda zanika vsakršno očitano kršitev, inšpektor pa mu namerno verjame vse, ker ima tako manj dela, obenem pa nima znanja, da bi znal ugotoviti resnično stanje. Tako sta inšpektor in zavezanec v postopku pravzaprav zaveznika proti živali, že zato bi moral prijavitelj, ki edini varuje pravice živali, imeti močnejšo vlogo.

Kako napisati prijavo? Bistveno pravilo v prijavah je, da se izognete razčustvovanosti o ubogih trpinčenih živalih, ki je pogosta v prijavah. Birokrati namreč tega ne razumejo, dejansko pa takšen način lahko tudi odvrača od branja in vsebine, saj nenazadnje pišete pravni akt, ne pesmi. Dobro napisana prijava seveda ne bo jamstvo, da bo prijava uspešno rešena, bo pa povečala možnost za to.



1. Navajajte čim natančnejše podatke o kršitvi. V kakšnem stanju in pogojih se nanaša žival, točno lokacijo. Če jo je možno označiti na zemljevidu, prijavi priložite tudi to.

2. Če veste, kdaj je bil prekršek storjen, ali še traja, navedite tudi točen čas prekrška, še posebej, če je bil prekršek enkratno dejanje. Navedite tudi čas, kdaj ste prekršek odkrili.  

3. Podatki so storilcu prekrška, navedite ime in priimek, naslov bivanja, če niste prepričani, navedite, da gre za sum, če storilca ne poznate, navedite, da gre za prijavo zoper neznanega storilca.

4. Navedite, kateri predpis in členi so kršeni, navedite tudi vsebino členov. To ni obvezen del prijave, vendar pomaga.

5. Ne pozabite navesti svojih natančnih podatkov, če prijava ne bo anonimna. Če bo, ne boste mogli biti obveščeni o ukrepih.

6. Če želite biti obveščeni o ukrepih, obvezno dodajte stavek: Prosim vas, da me v skladu s 24. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru obvestite o poteku postopka in sprejetih ukrepih. Brez tega stavka odgovora ne boste prejeli.

7. Navedite dokaze, npr. podatke o pričah, fotografije, videoposnetke.


Točka 7 je po svoje sporna. Fotografije ali posnetki seveda niso obvezni del prijave, so le koristen del. Vendar pa je UVHVVR zadevo zlorabil, tako da prijavitelje na nek način sili v to, da priložijo fotografije, tudi če niso posnete zakonito, torej z javne površine. Le eno prijavo sem dala brez fotografije in še ta je bila obravnavana kot lažna*.

Prav tako ni jasno niti dokazovanje. Prijavitelji bi morali poskrbeti za vse, čeprav ZIN določa drugače, inšpektor je tisti, ki mora raziskati vsa dejstva, okoliščine itd. Praksa kaže, da bi jih moral prijavitelj, čeprav nima pooblastil za to. Inšpektorju je najlažje verjetni zavezancu, ki seveda svoje dejanje vedno zanika. Kriva za to je tudi slaba usposobljenost ter nezainteresiranost inšpektorjev za svoje delo, saj ob pregledu lokacije sploh ne vedo, na kaj naj bodo pozorni. Tudi sama sem že doživela, da inšpektorica ni ugotovila ničesar, ko pa sem ji v povratnem dopisu navedla nekaj malenkosti, je ob ponovnem pregledu čudežno ugotovila vse.

Zato je delo UVHVVR tudi potratno. Koliko časa in sredstev porabijo za dodatne oglede? Koliko sredstev zapravijo na sodiščih za nesmiselne postopke proti prijaviteljem? Potraten je prav vsak postopek, ki ga opravijo slabo. Predvsem v času varčevanja, ko je še toliko bolj pomembna smiselnost porabe vsakega evra, si oni privoščijo razsipnost in s tem še enkrat pokažejo, da jih resničnost izven pisarn in lastnih TRR-jev ne zanima. Prav oni so najbolj odgovorni za porazno stanje glede ravnanja z živalmi, zapuščenimi živalmi in za visoke stroške občin na tem področju.

Odnos UVHVVR je ohol in pokroviteljski. Prijavitelj je nebodigatreba, ki moti inšpektorja pri njegovem delu, oziroma prioritetah (nadzor zakola, varnost hrane), zaščita živali pa je odveč, zato ga je treba zastrašiti, da prijav ne bo več. Dopisov, kjer grozijo z globami zaradi lažne prijave, je vse več, pri čemer pokažejo tudi to, da ne poznajo razlike med lažno in neutemeljeno prijavo, ne vedo niti tega, da bodo »lažnost« prijave primorani tudi dokazati, če ne prej, na sodišču. Prijavitelj se mora zavedati svojih pravic, da ni tako nemočen v teh postopkih. Ne vem pa, kaj delata kmetijsko ministrstvo in ministrstvo za javno upravo z inšpekcijskim svetom, da takšno ravnanje UVHVVR dopuščajo, ni jasno niti, zakaj imamo Kodeks ravnanja javnih uslužbencev in Zakon o javnih uslužbencih. Takšnega ravnanja si namreč ne privošči noben drug inšpektorat.

Napake takratnega VURS glede moje "lažne" prijave*: Naj spomnim - 12. julija 2009 sem v Novih Jaršah v Ljubljani prevzela mačka, ki ju je lastnica zavrgla, prepustila očetu in odšla v tujino, ta je mačka peljal v zavetišče, kjer ju niso hoteli sprejeti. Dali so mu telefonske številke društev, kar je pogosta in nepoštena praksa zavetišč, prevzela sem ju, ker mi drugega ni preostalo, saj je grozil, da ju bo v nasprotnem primeru vrgel na cesto. Mačka sem našla v kombiju, julija v največji vročini. Vse dogajanje se je odvilo v nekaj urah.

Če prijava ni lažna, se moramo v takem primeru zavedati, da lahko dokažemo resničnost svoje prijave. V samem postopku pa VURS zaradi površnosti in neznanja storil toliko napak, da je bilo dokazovanje še lažje. Pri »moji« lažni prijavi se inšpektor Uroš Andrenšek ni potrudil navesti niti tega, katera prijava naj bi bila lažna, saj sem v istem dnevu podala dve, poslal mi je obvestilo s povsem napačnim časom, kdaj naj bi storila očitani prekršek. To, za katero prijavo gre, mi je povedal šele tržni inšpektor, ki ga je veterinarski »povabil k sodelovanju« v postopku proti meni in ki me je klical tako hitro - 4 dni po sprožitvi postopka - da še nisem utegnila niti dvigniti priporočene pošte in z zadevo sploh nisem bila seznanjena. Da, inšpekcije so lahko zelo hitre, če hočejo, očitno pa si tudi Zakon o upravnem postopku razlagajo po svoje, če so mi namesto 15 dni dali le 4 dni ...  Nato doživite presenečenje še pri tem, da vam tržni inšpektor jasno pove, da gre pri postopku le za kazanje mišic veterinarskega inšpektorja in da se mu zdi vsa zadeva povsem mimo, zato jo je opustil in s tem pokazal več modrosti kot veterinarski.

Ta pa se je izkazal. Najprej mi VURS po njegovi zaslugi ni omogočil vpogleda v zadevo. Nato je proti meni podal vrsto "ugotovitev«, a ni znal pojasniti, kako je do njih prišel. Na sodišču je na sodnico hotel narediti vtis s tem, da je sodeloval pri aferi bulmastifi in se hvalil, da je tako pridobil debelo kožo - in nikoli dokazal, da bi sam delal bolj etično od tistih, ki jih je kritiziral. Potem je pokazal, da ne pozna 5. člena Zakona o zaščiti živali, ki poda definicijo zapuščene živali in ne ve niti tega, da je zavetišče dolžno sprejeti živali v vsakem primeru - če v njem ni prostora, se žival namesti v drugem zavetišču na stroške prvega. Ta določba zakona se sploh ne izvaja, a njega to ne moti. Kako bi ga, če za to sploh ne ve? Ni zaslišal niti prič, ki sem jih imela, za lastnico mačk je povedal, da je skrbna lastnica, čeprav je vedel, da je poleg mačk pustila tudi dolgove veterinarski kliniki, kar je v telefonskem pogovoru povedala sama. Prijavo Dušana Hajdinjaka, ki se je nanašala na povsem drugo zadevo, je poskušal uporabiti v tem postopku.

Postopek je bil ustavljen. Če bi se nadaljeval, kot bi želel g. Andrenšek, bi morala plačati najvišjo globo 84.000 € zaradi nameščanja živali, ker društva ne smejo nameščati živali. Najdražja mačka na svetu? Ker UVHVVR ne stori nič, da bi bilo zapuščenih živali manj in bi zavetišča delala bolje, se je najlažje spraviti na društva. Prepoved sama pa je smiselna približno tako, kot če bi astronomskemu društvu prepovedali uporabo teleskopov.

Ni zakona, ki bi prepovedoval človeku biti human. Če najdete v julijski vročini mačko zaprto v kombi, v katerem je verjetno vsaj 60 °C, lastnik pa grozi, da se mačke hoče znebiti takoj in da jo bo vrgel na cesto, če je ne vzamete, ker je zavetišče noče vzeti - kaj bi storili vi? Kaj bi storil inšpektor? Uroš Andrenšek bi jo pustil crkovati na cesti, njemu je toga črka zakona, ki ga ne pozna dobro, pomembnejša od življenja. Jaz pa sem storila smrtni greh, ker sem ju vzela domov. Takšna je morala birokracije pri nas. V vmesnem času je obravnaval še dve moji prijavi, kar je najmanj nehigienično. O tem, kako je obravnaval prijave, ne bom izgubljala besed, vsakemu bralcu je jasno.

Zahtevo za notranji nadzor nad delom inšpektorja je Vida Čadonič Špelič brez obrazložitve zavrgla.

Ves postopek proti meni je ni bil le postopek VURS proti meni, šlo je za zlorabo moči države proti NVO in posamezniku. Seveda se ne smemo pustiti ustrahovati, temveč še naprej vlagati prijave, se boriti za svoje pravice, pravice živali. Bodite pozorni na njihove napake, da boste lažje dokazali resničnost svojih prijav, tudi nasplošno moramo vztrajati, da bodo prisiljeni delati bolje.   

Status delovanja v javnem interesu (za organizacije, ki delujejo na področju zaščite živali)

Status delovanja v javnem interesu je birokratska pogruntavščina. Opredeljuje to, da neko društvo preseže namene svojega delovanja in deluje v javnem interesu, oziroma naj bi tako delovalo. Konkretno za naša društva pomeni to, da lahko lažje pridobivajo finance – kandidirajo na državnih razpisih, zbirajo sms donacije in podobno.

Ker se zadeva nanaša le na društva in druge organizacije, denimo zavode, bom v tem primeru uporabljala izraz nevladne organizacije (NVO).

Imena pravilnika ne bom podrobno navajala, ker je po nepotrebnem dolgo in komplicirano – tako delujejo pravniki v UVHVVR. V nadaljevanju bo to le Pravilnik.

Sedaj ostrejši pogoji za pridobitev statusa so način, kako se UVHVVR trudi izrabiti slabosti civilne družbe, na katere sem opozarjala v prvem delu kolumne, v svojo korist. Tako se nam vrtičkarska miselnost hudo maščuje, večina živalovarstvenikov pa tega ni sposobna videti, oziroma jih te zadeve niti ne zanimajo – čeprav so v škodo tudi njim.  

Zadeva je nastala januarja 2013, ko je Center nevladnih organizacij Slovenije (CNVOS) pričel opozarjati na to, da bosta Sprememba zakona o zaščiti živali in posledično Pravilnik prinesla za društva slabe določbe za društva. Gre za nerazumne pogoje, ki jim je CNVOS nasprotoval, a ostal brez moči. Na poziv CNVOS-a, da komentiramo spremembe ter podamo predloge za pripravo Pravilnika, se nas je odzvalo le pet društev - Društvo za pomoč živalim Velenje, Društvo Lajka, DZZŽ Ljubljana, DZZŽ Kranj in DZZŽ Trebnje. Skupaj s CNVOS smo pripravili svoje predloge, a jih je MKO povsem ignoriral. Posledica je pravilnik z vrsto pomanjkljivosti in nedorečenosti.

Ta status lahko sedaj pridobi le društvo ali druga organizacija (edina pozitivna novost), ki ima več kot 30 članov – kar je prinesla dolgo pričakovana Sprememba Zakona o zaščiti živali. Številčnost članov ni bila nikoli jamstvo za kakovostno delo, kar dokazujejo skoraj vsa večja društva po Sloveniji, ki imajo aktivnih le nekaj odstotkov članov, marsikatera manjša NVO pa deluje bolje. Tako je UVHVVR izkoristil tudi razdrobljenost slovenskih NVO. Ali bo pravilnik vendarle prinesel nekaj pozitivnega - združevanje?

Dejavnosti NVO-jev so sedaj točkovane (priloga Pravilnika), kar je povsem neustrezna in ponižujoča odločitev. NVO mora za prejetje statusa zbrati 30 točk. Pomenljivo je, da so najbolje točkovane dejavnosti z etničnimi skupinami, kar je pisano na kožo nekaterih NVO-jev, prav tako tudi sodelovanje z zavetišči, saj UVHVVR točno ve, da si večina zavetišč ne želi sodelovanja z društvi.

Izobraževanje je samo po sebi dobra zadeva, izpeljana slabo. Predpisan je odstotek članov NVO, ki morajo opraviti določeno izobraževanje. Ker se številčnost članstva spreminja, je vprašanje, kako se bo določba izvajala. Teme izobraževanja so še preozke, vprašanje je, kdo bo takšno izobraževanje pripravil, izvajal in financiral, oziroma zakaj bi moral biti izvajalec izobraževanj le UVHVVR, ki zase meni, da je edini kompetenten za to področje, kar je glede na kakovost njihovega dela vprašanje.

Status delovanja v javnem interesu prinaša tudi to, da lahko NVO sodeluje v upravnih in sodnih postopkih. Česa se boji UVHVVR, da se tako trudi onemogočiti društva s takšnim pravilnikom? Ker trdijo, da so kadrovsko oslabljeni, bi prav njim moralo biti v interesu, da NVO-je usposobijo za delo in jih naredijo za zaveznika, ne nasprotnika.

Najbolj pa bode v oči dejstvo, da UVHVVR lahko zahteva vpogled v imena članov določene NVO! Urad informacijske pooblaščenke pa tega ni preprečil, nasprotno, zadevo so "požegnali", ker je tako določeno v Zakonu o zaščiti živali! Kje je konec ponižujočih ravnanj MKO, UVHVVR in poslancev, ki so to sprejeli?

Tako so MKO in UVHVVR še enkrat dokazali, da niso sposobni tvoriti dobre zakonodaje in da jim je bolj kot kakovostno delo na področju zaščite živali pomemben nadzor nad civilno družbo.

Slednja pa se mora začeti zavedati tudi tega, da status ne bi smel pomeniti le ugodnosti pri financiranju, temveč tudi odgovornost - da javni interes ni le zaščita živali, temveč je v interesu javnosti tudi korektno delovanje civilne družbe. Vprašanje je, če slovenske NVO, ki imajo status delovanja v javnem interesu, tudi delujejo tako, ker povečini delujejo le za svoje člane.

Statut delovanja v javnem interesu bi moral biti ukinjen, saj ne prinaša ničesar razen dodatne birokracije in kompliciranja sistema v tej državi.

Strokovni svet za zaščito živali

Strokovni svet za zaščito živali (v nadaljevanju Svet) je najbolj skrivnosten organ v okviru ministrstva, ki naj bi deloval v dobrobit živali. Gre za organ, ki dolga leta kljub zakonski določbi sploh ni obstajal in za to ni odgovarjal noben minister. Nato ga je imenoval Dejan Židan. Svet je sestavljen iz strokovnjakov medicinske, biološke, farmacevtske in zootehniške stroke ter predstavnikov organizacij s področja zaščite živali. Sestava Sveta je zakonsko določena in sprašujem se, v čem je smisel, da so člani predstavniki institucij, ki izvajajo poskuse na živalih ali preučujejo možnosti izkoriščanja živali, odločajo o tem, kaj je dobro za živali. Sami sebi dajejo dovoljenja za izvajanje poskusov na živalih. Kakšen je smisel takšnega Sveta, kjer je članov društev le za vzorec? Približno takšen, kot če bi pedofili odločali o varstvu otrok ali diktatorji sedeli v Svetu za varstvo človekovih pravic.  

Svet, kolikor je razbrati iz javno dostopnih podatkov - zanimivo bo videti, če bom sploh prejela zapisnike njihovih sestankov - ne odgovarja na vprašanja društev, ne nasprotuje uporabi živali v cirkusih, pri prostoživečih mačkah jih najbolj zanima možen prenos bolezni na človeka. Poskusi na živalih, ki se izvajajo na fakultetah, kjer predavajo člani Sveta, bi se lahko nadomestili s posnetki, pa ni tako. Glede reje živali pa imamo le cinične ureditve obogatenih kletk za kokoši, pa še to le zaradi evropske zakonodaje.  

Najbolj zanimivo pa je imenovanje članov Sveta. Kdo jih določa, po kakšnem ključu so izbrani?

Če takšen Svet mora obstajati, bi moralo biti njegovo delo transparentno, prav tako tudi podatki o tem, koliko stane davkoplačevalce njihovo delo, civilna družba pa bi morala imeti možnost glasovanja za predstavnike v Svetu. KLIK

Zanimivo je tudi delovanje kmetijskega ministrstva. Zgodbica za sladokusce. V času prepovedovanja zaposlovanja v javnem sektorju so ustanovili posebno delovno mesto za sodelovanje z nevladnimi organizacijami s področja okolja, kmetijstva, gozdarstva in razvoja podeželja. Kot da terja takšno komuniciranje 8-urni delavnik. V resnici je šlo le za to, da so našli zaposlitev za mladega socialnega delavca iz Murske Sobote, ki doslej tovrstnih organizacij ni videl niti od daleč, saj je poleg študija bil posvečen delu z mladimi. Ker pogoje izpolnjujem - menite, da bi dobila takšno zaposlitev? Nikakor. Šlo je za Dejana Židana, ki je zaposlil sina strankarske kolegice in someščanke. Tako se dobi službo in se jemlje denar iz žepa vseh, ki berete to kolumno. KLIK

V tretjem delu kolumne se bom posvetila delovanju UVHVVR.

 

 

Prejšnje Barbarine kolumne:

 

Barbarina kolumna: Obredni zakol na ustavnem sodišču

Barbarina kolumna: Pasje borbe - naša ponovno prezrta realnost?

Barbarina kolumna: Zakaj je pes z očali problem?

Barbarina kolumna: Živali v šolah

Barbarina kolumna: Miti in grozodejstva o živalskih vrtovih

Barbarina kolumna: Odnos medijev do živali

Barbarina kolumna: Zaščita za vse, le za živali ne

Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

Barbara, ti si bolj za živali

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.