16.11.2014

Barbarina kolumna: Tri (3. del)

BARBARINA KOLUMNA

 

Piše: Barbara Győrfi

Foto: Tatjana Vuković (levo)

 

 

Ne spreglej:

 

BARBARINA KOLUMNA - TRI (1. del)

BARBARINA KOLUMNA - TRI (2. del)

 

UVHVVR, nekoč VURS. Isti ljudje, isti problemi, dve imeni. Uporabljala bom oba izraza glede na naziv organa v času opisanih dogodkov.  

Najprej se posvetimo njihovim predstavitvam v medijih. Kljub dolgoletnemu delu so nastopi v medijih glede na povedano še vedno precej nerodni.   

1. Oddaja Svet na Kanalu A, 11. 11. 2014 – mučenje živali pri g. Janezu Hrenu na Vrhniki. Fotografija umrlega žrebička bo ostala v spominu. Vida Čadonič Špelič je povedala, da so fotografije pretresljive in dodala: "Takšno je življenje." (KLIK)

Takšno je življenje prav po zaslugi UVHVVR. Na robotizirane reakcije ali igrana čustva zdaj pričenjajo biti pozorni tudi ljudje, ki jih zaščita živali ne zanima posebej.

Naslednjega dne je v isti oddaji povedala še, da živali niso mučene in da lastnik Janez Hren "res ni vzoren kmet". Da so ga morali ponovno opomniti, naj zmanjša število živali, svetovali so mu prodajo. UVHVVR s ponovnimi pozivi le zavlačuje postopek in zapravlja sredstva, lastnik pa je s tem dokazal, da ga zmanjšanje števila živali očitno ne zanima, čeprav mu UVHVVR s tem še omogoča zaslužek.

 



Foto: Kmetija - Janez Hren

Šla je osebno tja in videla živali, ki svojega lastnika poznajo in ga imajo rade. Ni upoštevala, da bi vsaka lačna žival, če nekoga vsaj bežno pozna, šla k njemu, če bi imel hrano zanjo. Pregled tam pa je tako ali tako opravila zato, da je lahko to povedala pred kamero. Pametno je svetovala tudi, da naj inšpekcijo v takšnih primerih TAKOJ pokličemo, zamolčala pa je, da inšpektorjev v teh primerih ni in jih ne bo - ker živali za njih niso mučene. Večkrat pride navzkriž sama s sabo.

2. V reviji Ona z dne 7. oktobra 2014 je Vida Čadonič Špelič v članku o pasjih bojih izjavila sicer nekaj resničnega - da se naj razni dokazi ne bi objavljali javno, saj lahko to ovira preiskavo. Dodala je, da "ne more gledati slik krvavih psov". V zgornji točki nas uči, kakšno je življenje, v tej pa dokaže, da je resnično življenje ne zanima. Ne zaveda se, da je za te "takšno življenje" in prizore soodgovorna.

Glede pasjih bojev prihaja Vida Čadonič Špelič pogosto v navzkrižje s sabo. FB skupini Ustavimo pasje borbe je podala lažno navedbo, da IJZ glede postopkov proti Vesni Vagala Trifunović ne morejo dobiti, ker postopki še niso končani, sama pa sem v tem času brez težav pridobila zahtevano odločbo in zapisnik. Potem trdi, da pasjih bojev pri nas ni, nato še, da pri nas v igri niso tako visoki zneski kot v tujini. Skupino Ustavimo pasje borbe je pozivala k predložitvi dokazov, obenem grozila z globami zaradi lažnih prijav. Nato si je privoščila trditve, da zapisi na FB o pasjih borbah ne morejo veljati kot dokaz, a je ravnala povsem nasprotno, ko je piscem komentarjev pošiljala policijo na dom, spremljajo se tudi zapisi na FB. Ker obe instituciji trdita, da imata premalo zaposlenih, je njihovo ravnanje še toliko bolj sporno, vsekakor pa se ga ne bi sramovali najbolj totalitarni režimi. No, vsaj policija zdaj sodeluje s skupino Ustavimo pasje boje.

Po informacijah skupine Ustavimo pasje boje se je izkazala tudi pri snemanju prispevka za Planet TV. Najprej je ignorirala pozdrav članice skupine, nato se ji je zdelo pomembno, da sta se poudarjala njen doktorski naziv in pravilno navajanje imena organa UVHVVR namesto VURS. Vendar je na to opozarjala le članico skupine Ustavimo pasje boje, ne tudi sogovornika tožilca. Žal ne more razumeti, da so se z leti ljudje navadili okrajšave VURS, ki je za razliko od okrajšave UVHVVR vsaj izgovorljiva. Slednja je primerna kvečjemu za govorne vaje dramskih igralcev.

Planet TV, 14. 9. 2014, od 19.51 naprej - KLIK

3. Oddaja Dobro jutro, TV Slovenija 1, 20.9. 2011. Vida Čadonič Špelič je povedala, da globe za lažno prijavo izrečejo, če je prijavitelj "trmast". Dodala je, da obravnava lažnih prijav prinaša stroške.

Od kdaj je izvedenka psihološke stroke, da bi lahko presojala "trmo" posameznika? Lažna prijava je prijava, v kateri nekdo vede in hote poda lažne trditve in podatke. Takšna oseba ne bo vztrajala pri tem, vztraja le tisti, ki verjame v resničnost svojih podatkov. Vendar pa ni povedala, zakaj bi bili ti postopki in s tem poraba sredstev sploh smiselni, predvsem pa, kakšne stroške prinašajo prijaviteljem nesmiselni postopki na sodiščih, ko dokazujejo, da njihove prijave niso lažne. Da ne razmišljamo posebej o stroških za slabo opravljene inšpekcijske preglede in postopke. Pohvale pa veljajo trem gledalkam, ki so klicale v oddajo. Vse so izpostavile svojo negativno izkušnjo z VURS, pri čemer je Vida Čadonič Špelič pokazala veliko arogance.  

4. Poseben biser je članek o napadih na inšpektorje, pri čemer so izpostavljeni tudi veterinarski. (Dnevnik, 21. 9. 2012). Pogosto morajo preglede opravljati skupaj s policijo zaradi napadalnih lastnikov živali. Zakaj se inšpektor nikoli ne pomisli, da takšna oseba morda sploh ni sposobna lastništva živali? Inšpektorica Alenka Ostrovršnik je na Dolenjski cesti v Ljubljani opravila pregled v spremstvu policije. Ugotovila je le nekaj manjših kršitev, lastnik pa ima sedaj že dva agresivna psa.

 5. "Poučno bi bilo za vse nas, če bi sodišče kdaj izreklo zaporno kazen", je rekla Andreja Bizjak iz VURS v primeru zaklanega psa v Logatcu v oddaji Svet, Kanal A, 3. 8. 2011. Zaporne kazni bi bile zagotovo večkrat izrečene na podlagi boljšega dela VURS, sedaj so izrečene bolj zaradi dela policije. V primeru Antona Simoniška, ki je z avtom vlekel psa za sabo, VURS ni odredil niti obdukcije trupla psa, niti pregledal lastniških živali storilca.


6. VURS je tudi pravno podkovan. Preverjeno, 8. 12. 2009. Matjaž Emeršič, tiskovni predstavnik VURS, je izjavil, da "občine niso pravne osebe".  

7. Dnevnik, 5. 6. 2013. VURS je nasprotoval temu, da bi se cepilo pse proti steklini le vsake tri leta. Očitno ne nasprotujejo visokim dobičkom veterinarjev (7 milijonov evrov).  

8. Za 110 jumbo plakatov Moja žival, moja odgovornost je VURS zapravil 23.000 € (koliko so stali letaki in knjižice, ni znano). Poučenim zadeva ni povedala nič, nepoučenim prav tako ne, ker so bili neživljenjski. Preveč strokovni, nejasni, edino jasno sporočilo pa je bilo to, da zvračajo vso skrb za živali na njihove lastnike. Mrtva črka na papirju. Vsak lastnik živali oziroma vsaka oseba, ki se z živalmi kakorkoli ukvarja, bi moral zakonodajo vsaj v grobem poznati, opravičil za nepoznavanje več ni, znanje je dostopno. Veliko ljudi noče upoštevati tega, kar je dobro za žival, zato si sankcije zaslužijo, saj so njihova ravnanja namerna. Tisk takšnega kupa papirja je le metanje denarja stran in onesnaževanje okolja.


9. Preverjeno, 31. 8. 2010. V oddaji smo videli objokano Vido Čadonič Špelič, ki še po vseh letih ni mogla preboleti, da jo je Lojze Peterle na mestu tajnice Slovenskih krščanskih demokratov nadomestil s Hildo Tovšak. Škoda, saj bi bila učinkovitejša na tem delovnem mestu, Peterle pa je tako pomagal pokopati vse upe na to, da se bo kdaj živalim v Sloveniji godilo bolje. Takratni jok ni bil osamljen, večkrat je jokala tudi zaradi mučenj živali. Zakaj tenkočutne nežne duše ni zaznati pri siceršnjem delu v odsotnosti kamer?

Vida Čadonič Špelič je prva oseba UVHVVR. Veterinarka, ljubiteljica krav - "kravarka", kot si pravi. Poslanka, nato tajnica SKD, menjavo s Hildo Tovšak je menda urejala s Peterletom tudi na sodišču. Leta 1996 je postala direktorica urada za varstvo potrošnikov in se sprla z Bredo Kutin, takrat že predsednico Zveze potrošnikov Slovenije. Od takrat se poznata z Andrejem Cimerjem, ki je delal v področni pisarni urada, sedaj upravnikom Zavetišča Mala hiša, ki ga lahko primerjamo z Melijem ali Zonzanijem. Obtožena je bila tudi obrekovanja bivšega glavnega direktorja VURS, Zorana Kovača. Zadeva se je končala s poravnavo, povratno tožbo pa je izgubila.

Za njen vzpon v veterinarstvu je odgovoren takratni kmetijski minister Franci But. Za direktorico VURS jo je pred 10 leti postavil Milan Pogačnik, o katerega kadrovanju, ko je bil dekan Veterinarske fakultete, se je govorilo veliko – da sposobni odhajajo. Od takrat je ne spravi s položaja prav nič, ne ptičja gripa, kloramfenikol v mleku. Niti dopuščanje visokih vrednosti listerije v mleku ob izgovarjanju na EU zakonodajo, čeprav bi lahko sprejeli ostrejšo. Težav z listerijo ne bi bilo, če bi se krave pasle na kakovostnih pašnikih, sedaj se pasejo na pašnikih, prelitih z gnojevko, ali preživijo vse življenje v hlevu. Vedno več ljudi ima hormonske težave zaradi visokih doz hormonov pri reji piščancev, kar neuradno potrdijo svojim pacientom tudi slovenski zdravniki.

Niti afera bulmastaifi je ni odnesla, kjer stroka ni ukrepala pravočasno, nato ni znala odkriti zlorabe psov in kjer je inšpektor Uroš Andrenšek odločil eno, ona pa storila drugo. Ali je to delni razlog servilnosti do Andrenška, da ni hotela uvesti nadzora nad njegovim delom? Prav tako UVHVVR ni razglašal, da so bile v učnem centru Veterinarske fakultete na Vremščici ovce, obolele za Q-mrzlico, za katero so oboleli tudi dijaki in profesorji na praksi, odgovarjal za to ni nihče. KLIK

Velik dokaz strokovnosti direktorice je tudi afera s konjskim mesom, saj je zagotavljala,da takšnih izdelkov pri nas ni. Analize, kiso bile opravljene zaradi odločitve iz Bruslja, so jo postavile na laž. Sedaj se UVHVVR ukvarja z ukrepanjem proti kostanjevi šiškarici, oni bi se šli dolgoletne raziskave, kostanji pa bodo prej uničeni.
Včasih jo prime, da bi se spet vrnila nazaj v hlev. "Vsaj živali znajo biti zelo hvaležne". (Delo, priloga Mag, 1. 3. 2010). Ni jasno, zakaj velika ljubiteljica živali potem ni hvaležna njim. (S)lepa Vida ne ve, da se ljubezen ne začne in konča pri lastni živali in da jih na svetu milijone trpi prav zaradi takšnega dela in odnosa raznih uradov.




Foto: Lady, Irena Pirman

Avtorica članka Irena Pirman naj bi bila ljubiteljica živali - očitno manjšina zagovarja delo Vide Čadonič Špelič, pri čemer bi bilo zanimivo slišati argumentacijo. Kakorkoli, na podlagi članka sem napisala pismo z argumenti proti trditvam Vide Čadonič Špelič, a ni bilo objavljeno. Kasneje sem izvedela neuradni razlog, da naj bi bili urednica revije Barbra Jermann in Vida Čadonič Špelič prijateljici.

Zmotno in naivno je misliti, da je kleč le v direktorici, za takšno stanje na UVHVVR je odgovornih več ljudi. Andreja Bizjak je direktorica Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (znotraj UVHVVR deluje več inšpekcij). KLIK in KLIK in KLIK

Vodja Sektorja za zdravje in dobrobit živali je mag. Breda Hrovatin. Žena Milana Hrovatina, veterinarja Zavetišča Meli Trebnje. KLIK

Uroš Andrenšek – podobnih inšpektorjev še precej, vendar najbolj poznam njegovo delo. Preglede opravlja površno, stanje po pregledih je isto ali minimalno izboljšano. Nepozoren na podrobnosti iz prijav, izvrševanja ukrepov ne opravlja. Ko bi moral vložiti več truda v ugotavljanje dejanskega stanja, raje določi, da je prijava lažna, zelo rad izreka globe zaradi lažnih prijav. Področje zaščite živali pozna zelo slabo, ne pozna niti deficinije, kaj zapuščena žival sploh je in ne razlikuje lažnih prijav od neutemeljenih, kot se je izkazalo na sodišču. Na sodne postopke se ne pripravlja, temveč igra na karto moči. Če je z določenim prijaviteljem v postopku zaradi domnevne lažne prijave, ga to ne odvrne od tega, da ne bi obravnaval drugih prijav istega prijavitelja, kar je najmanj nehigienično.

Soodgovoren za delo UVHVVR je tudi minister Dejan Židan. Z delom tega organa je zelo zadovoljen, morda tudi zaradi tega, ker naj bi bila tam zaposlena njegova žena. Prašičerejec po stroki in srcu, ki se dela, da mu zaščita živali nekaj pomeni. Naivni mu nasedajo.

Mitja Šedlbauer, veterinar, etolog in glasbenik. KLIK

Pogosto desna roka Vide Čadonič Špelič, pripadnik večine, ki dokazuje, da izobrazba in čut za živali ne gresta z roko v roki. "Strokovnjak za dobrobit živali", kot se rad naziva in si zelo prizadeva za sodelovanje z društvi, vendar si ga predstavlja po svoje, na vursovsko vzvišeni način. Omejevanje dela društev pojasni z razlogom, da "so se zavetišča znašla v slabih pogojih". Društva potisne v vlogo razdeljevalcev letakov in knjižic, a resničnost skuša olepšati s tem, da so društva v resnici partnerji v projektu, saj imajo letaki logotip VURS-a. Razmišljanje, vredno zvestega birokrata.

Pomaga pri zakonodaji, a ko mu ustreza, se prične skrivati za njo. Odgovori so obširni, a povedo malo, ko mu zadeva ne ustreza, jih ni, ali se spomni, da ni pristojen. Na vprašanje, poslano na splošni e-naslov urada, odgovori on, nato se spomni, da ni pristojen in da »naj ga ne vpletamo« v zadevo in pozabi odgovoriti, zakaj je potem na zadevo odgovoril in je ni preposlal pristojni osebi. Pozablja, da je kljub veliki strokovnosti še vedno javni uslužbenec in bi moral poznati med drugim tudi Zakon o splošnem upravnem postopku.  

Društvom je očital pomanjkanje zanimanja za rejne živali. Očitek je deloma upravičen, a ne za vsa društva. Pojasnila sem mu, da bi nekatera društva zagotovo rada naredila na tem področju več, a bi potrebovali tudi podporo VURS, vsaj z izobraževanji. Podala sem predlog, da bi lahko kakšno izvedel tudi on, ter da bi se jih lahko udeležili tudi veterinarski inšpektorji. V odgovoru sem mu skušala pojasniti, da je problem pri društvih to, da nimamo dostopa do hlevov, klavnic, pa tudi manj znanja s tega področja imamo. Prav tako so problem tudi živali, zaprte v stanovanja,  v kletkah, terarijih in akvarijih, do katerih nimamo dostopa in da je zato njegov očitek nepošten, saj je prav njegov urad odgovoren za to. Odgovora na to ni več zmogel.

Njegove silne naklonjenosti rejnim živalim pa na terenu ni zaznati, kot vidimo te dni v oddaji Svet. Pravilnik o zaščiti rejnih živali je takšen, kot da ga ni, ureja le nekaj manjših tehničnih podrobnosti, glede reje živali je dovoljeno skoraj vse, Če slučajno ni, se lastniku živali da rok za odpravo "pomankljivosti", ki se vleče in podaljšuje v nedogled. Sloveniji še vedno ni nobenega zavetišča za rejne živali, živali se kastrira brez anestetikov, humane evtanazije ni, le odvoz v klavnico. Tam se opravi "humani zakol" - kako human je, če si inšpektorji ne želijo tako umreti tudi sami?

Še vedno je dovoljena baterijska reja kokoši, privezovanje govedi, da se ne more premikati in se lahko le uleže,  tudi z rinkami skozi nos, žigosanje živine z razbeljenim železom ostajajo stalnica, prav tako so še naprej dovoljene dirke z rejnimi živalmi (konjske, kravje in ne vem, kaj še vse), cirkusi in razne prireditve, pri čemer se jih lahko pretepa,  tudi kadarkoli ob drugih priložnostih, ko se rejcem zahoče. Vzpodbuja se le reja tistih pasem, ki dajejo več mesa, mleka in jajc, zato različnost pasem izginja. Vsa reja, ves odnos do živali je usmerjen samo k čim večjemu izkoristku živali. Pred pohlepom in aroganco izkoriščevalcev klecne tudi naša menda v Kanadi šolana etologija.  Zato njegovega "zagovorništva" rejnih živali ne moremo jemati resno.

Prilagam tudi dopisovanje, objavljeno oktobra 2012 v Pismih bralcev v Dnevniku.

Jadranka Juras, 2. 10. 2012  KLIK
Mitja Šedlbauer, 4. 10. 2012  KLIK
Jadranka Juras, 5. 10. 2012 KLIK
Silvo Kristan, 9. 10. 2012 KLIK
Mitja Šedlbauer, 9. 10. 2012 KLIK
Barbara Győrfi, 24.10. 2012 KLIK

Biserov za ogrlico, pa še za kak uhan ostane

Zavetišča lahko pričnejo z delovanjem na podlagi registracijskih odločb, ki jih izdaja UVHVVR. Zavetišče Turk iz Novega mesta in Zavetišče Meli Trebnje. Prvemu zavetišču je VURS leta 2002 izdal odločbo na podlagi uporabnega dovoljenja, kar je v odločbi jasno navedeno. Zavetišče Meli tega podatka v svoji registracijski odločbi nima. Na podlagi česa je bilo torej ustanovljeno? Društvo Lajka je leta 2011 ugotovilo, da je zavetišče Meli črnogradnja, brez gradbenega, kaj šele uporabnega dovoljenja, zavetišče je vsa dovoljenja pridobilo šele zaradi pritiska društev šele leta 2012! Država in občine so tako 10 let poslovali s črnogradnjo, ki je pobirala tisoče evrov iz proračunskih sredstev!

Zato sem postavila vprašanje VURS, na podlagi česa je bila izdana registracijska odločba VURS. Prejela sem odgovor Vide Čadonič Špelič, da preverjajo le veterinarske pogoje. Zaradi slabe bralne pismenosti zaposlenih sem hotela ugotoviti, če vprašanja morda niso najbolje razumeli, zato sem vprašanje razložila malo bolj in ga poslala ponovno. Prejela sem aroganten odgovor Vide Čadonič Špelič, naj si v bodoče bolje preberem odgovore.

Na moje nadaljnje vztrajanje je potem na dopis odgovoril g. Jernej Drofenik, takratni v.d. generalnega direktorja UVHVVR in končno pojasnil, da je VURS do sprejetja Zakona o veterinarskih merilih skladnosti resnično preverjal tudi gradbena in uporabna dovoljenja. Ker je bila Vida Čadonič Špelič takrat že direktorica VURS, bi to morala vedeti. G. Drofenik je pojasnil še, da je zakon navedeno določbo črtal, ker so inšpektorji v različnih uradih vodili postopke različno.

Torej – če delo opravljaš različno, je najbolje, da se te razbremeni in ga ne opravljaš več?! Obe registracijski odločbi je izdal Območni urad Novo mesto. Če prihaja do različnih in neusklajenih ravnanj že znotraj enega območnega urada, kako samopašno delujejo drugi uradi? Torej bi se Vida Čadonič Špelič morala zavedati, da očitno ni dobro, da podpira avtonomnost inšpektorjev in se ne misli "vtikovati v njihovo delo", kot je povedala za Žurnal 24, 10. 3. 2011.

Še naprej pa je ostalo neodgovorjeno vprašanje. Še enkrat  – na podlagi česa je bila torej izdana registracijska odločba Zavetišča Meli, št. 326-07-60/2003-BM izdana 1. 4. 2003?

Neusklajenost inšpektorjev

- Prijavila sem zelo majhen akvarij z zlatimi ribami v gostinskem lokalu v Murski Soboti. Predložila sem vrsto člankov o kakovostni oskrbi zlatih rib, priporočila namestitev rib v ribnik, saj je le ribnik primeren za zlate ribe (muljasto dno, jata rib, hladna voda itd.). Inšpektor je sledil mojim priporočilom v celoti, izdal najbolj kakovostno odločbo kadarkoli v zgodovini VURS, vendar pa ni znal poskrbeti za izvršitev ukrepov in do današnjega dne ne bom vedela, kjer so ribe končale.

- V lokalu Makalonca v Ljubljani so imeli velike bučke z zlatimi ribami. Isti postopek – prijava s priloženimi članki, ista priporočila, ki jih je inšpektor Uroš Andrenšek (ime omenjam zato, ker je v obeh primerih vodil postopke, čeprav je bil v postopku proti meni glede že tretje, že opisane zadeve!) odredil le namestitev v manjši akvarij z ravnimi stenami. Tako so bile ribe po ukrepanju v skoraj enakih pogojih kot v prvem primeru pred prijavo!

 



Foto: Ribe v Makalonci v Ljubljani - po ukrepu inšpektorja.


- Pogosto je potrebnih več prijav, čeprav bi se vse lahko uredilo z eno prijavo in postopkom. Prijavila sem slabo stanje psa in rejnih živali v vrtičkarskem naselju Zlatek na Zapuški cesti v Ljubljani. Inšpektorica je ukrepala le glede rejnih živali, pes je ostal v nespremenjenih pogojih. Ponovno sem vložila prijavo zaradi psa. V prijavi sem svetovala, naj se za natančno lokacijo inšpektor, ki bo zadevo obravnaval, pozanima pri inšpektorici, ki je ukrepala prvič. Uroš Andrenšek pa je ukrepal samovoljno, tega ni storil, odgovoril je le, da psa na lokaciji ni. Ker sem psa na lokaciji našla, sem vedela, da sploh ni bil tam. Spet sem mu morala pisati, v drugo ga je našel in "uvedel upravni in inšpekcijski postopek". Ob pregledu lokacije sem videla, da so razmere za psa ostale nespremenjene. Ko sem ga opozorila na to, da bom zahtevala IJZ, da vidim, kaj je bilo sploh odrejeno, mi je še vehementno odpisal, da do IJZ nisem upravičena, kar je groba laž. Dokumentacijo sem pridobila - naredil ni nič.

VURS/UVHVVR se prav tako nikoli ni izkazal glede preprečevanja pomorov čebel, ves nadzor so opravljali le kmetijski inšpektorji, čeprav so pristojni oboji. Glede varoze so ostlai povsem ravnodušni do tega, da čebelarji kupujejo v tujini zdravila, ki pri nas niso registrirana. (Prav tako tudi pri rejnih živalih, kjer kmetje nikoli ne kličejo veterinarjev, temveč živali zdravijo kar sami z na črno kupljenimi zdravili). Nadzora ne opravljajo. Mnenje čebelarjev o njihovem delu je razvidno iz te povezave.

Marko Jaklič, katerega telenovelo z gradbenimi inšpektorji je spremljala vsa Slovenija, je na svoji črnograditeljski kmetiji pri Polhovem Gradcu redil piščance. Ker pa mu je bila na podlagi odločbe inšpektorja odklopljena elektrika, je nekaj piščancev poginilo. VURS pa postopka proti Jakliču ni uvedel z izgovorom, ker naj ne bi bil pravočasno obveščen o izklopu elektrike.  Postopkov in odločb gradbene inšpekcije je bilo v tem primeru že toliko, da izgovorov ne bi smelo biti in vsak črnograditelj mora računati z možnostjo odklopa elektrike. VURS pa očitno le išče priložnosti, kako proti komu ne bi ukrepal in kako bi upravičil številna mučenja živali.

VURS se ne čuti pristojnega za kinološko področje. Zato ne stori ničesar glede raznih pasjih tovarn, ki obstajajo tudi pri nas, ni nasprotoval temu, da je prevzgojo bulmastifov opravljal direktor Zavetišča Meli, ki nima nikakršnih dokazil o usposobljenosti. Po drugi strani pa se je VURS počutil pristojnega, da je dovoljenje za prevzgojo nevarnih psov dal Kinološki šoli Bajka. Ne nasprotujem temu – a kako lahko to storijo, če ni pristojen za kinološko področje?

Tudi vzrejna dovoljenja lahko dobi kdorkoli – lastniki pasjih tovarn ali Milena Močivnik – oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi mučenja živali, ali 76-letnica iz Luč, ki je imela 30 čivav natlačenih v majhen kabinet, kletke pa so bile polne urina in blata, živali sestradane in zanemarjene. Matoše niti ni treba omenjati. V Škofji loki je VURS dovolil zbiralki živali vzrejo 10 mačk na 35 m2, čeprav so minimalni pogoji za živali jasni. V zvezi s hrti v Kranjski gori je bilo potrebnih čez 20 pregledov, da so inšpektorji ugotovili, da je vse v redu, čeprav hrti niso psi, ki bi bili prilagojeni za bivanje na mrazu. Če se VURS ne da ukvarjati s tem, kaj je dopustno glede vzreje psov, šolanjem – zakaj potem ne zahteva od KZS, da bo kakovostno opravljala to delo, s pooblastili, da bi se končno naredil red na tem področju?

Za gospo z očitnimi psihičnimi težavami, ki je imela zanemarjeno psico z neželenim leglom v neprimernih pogojih, je Vida Čadonič Špelič poslanki Tamari Vonta 7. 3. 2013 poslala prijazen dopis, ki ga nobeno društvo ne bi prejelo nikoli. (pošta mi je bila poslana v vednost). "Gre za lastnico živali, ki po oceni veterinarke ne muči živali. Gospa živi svoj stil življenja … Spoštovana, kadarkoli ocenite, da nas je potrebno opozoriti na kar koli v zvezi z našim delom pišite ali pokličite. Imam srečo, da so moji sodelavci odprti za predloge in radi pomagajo. Včasih smo tudi nerodni … ali nam zmanjkuje časa, a trudimo se. Lp Vida". Torej, če mučiš živali, živiš "svoj stil življenja". Kam pridemo s takšnim opravičevanjem storilcev?

V Sloveniji je preveč živali in to bi UVHVVR končno že moral razumeti. Vse že sedaj ne morejo dobiti doma, zato je vsakršno spodbujanje vzreje živali neodgovorno dejanje. Že obsojene osebe ne bi smele imeti dovoljenja niti za posedovanje živali, kaj šele za vzrejo. Tako bi se preprečile tudi nadaljnje kršitve, inšpektorji bi imeli manj dela. Zbiralci živali so osebe, ki potrebujejo zdravljenje, kar bi moral biti obvezni ukrep. Dovoliti jim vzrejo živali je približno tako, kot če bi pedofilu namesto zaporne kazni dovolili spolne zlorabe še naprej, pri čemer pa ne bi smel več zlorabljati neomejenega števila otrok, temveč le enega ali dva. Bi se strinjali s takšno kaznijo? Edini stik zbiralca ali druge osebe, ki bi bila obsojena kršenja zakonodaje s področja zaščite živali, bi morda bil dopusten v zavetiščih, kjer bi pod dobrim nadzorom opravljale čiščenje, sprehajanje psov ipd.

Področje zapuščenih živali je v Sloveniji povsem neurejeno. Zavetišča so prepolna, društva živali ne smejo odloviti in nameščati (slednje lahko le po dogovoru z zavetiščem), čeprav na UVHVVR ne znajo povedati, zakaj ne smem odloviti mačke kot društvenica, kot posameznica lahko, goloba pa lahko v vsakem primeru. Celo nujno je, ker ga moram v zavetišče za prostoživeče pripeljati sama. Zaradi poplave živali UVHVVR tolerira slaba zavetišča, da je bolje, da so takšna kot da jih sploh ni, še vedno pa togo vztraja pri omejevanju društev. Prav tako UVHVVR ne more sankcionirati občin zaradi neizpolnjevanja zakonskih določb glede urejanja problematike zapuščenih živali – veliko občin pogodb nima sklenjenih ali ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti. VURS ne more nič, hitro pa lahko glede iste problematike poskuša sankcionirati društvo ali posameznika. Naj razume, kdor lahko.

Mačk je preveč – nekatera zavetišča jih ne sprejemajo, tista, ki jih, so prepolna, ogromno mačk je tudi po zasebnih domovih in še kljub temu jih ogromno ostaja na cesti. UVHVVR pa kljub temu ne stori nič, da bi uvedel obvezne sterilizacije, kastracije, ne vzpodbuja občin k temu, čeprav se tako dolgoročno prihranijo stroški za zapuščene živali.. Če bi bilo čipiranje mačk obvezno, bi se prihranilo proračunska sredstva za s/k mačk, saj bi se zlahka dokazalo lastništvo živali. Občine se tako za svoje visoke stroške lahko zahvalijo VURS, korist pa imajo zavetišča, ki so dobičkonosno naravnana in jim koristi, da cene storitev navijajo v nebo, da so roki za evtanazije čim krajši in oglaševanja čim manj – kot da so zavetišča ustanovljena zaradi evtanazij, ne zaradi posvojitev. Kaos je popoln, odgovoren nihče.

Dolgoročno je zagotavljanje varstva in zaščite živali tudi cenejša rešitev za državo, a kot vidimo iz zgornje zmešnjave, UVHVVR cenejše in dobre rešitve ne zanimajo. Rešitev bi bila le v splošni obvezni sterilizaciji in kastraciji hišnih živali, izjeme bi morale biti hudo argumentirane in dobro nadzorovane tudi z davčno inšpekcijo. Težko izvedljiva zadeva, vanjo bi moralo biti vključenih ogromno ljudi, vendar bi bila izvedljiva, je tudi edina rešitev. Zaradi težav pri nadzoru bi se tako ali tako vedno našlo nekaj brezvestnih lastnikov, ki živali ne bi steriliziralo, zato bi bilo mačk in psov še vedno dovolj. Sedaj pa se poplava mačk »oddaja v varno okolje«, pri čemer ni jasno, kaj naj bi to bilo. Oddaja se jih tudi v gozd, pri čemer mačke zaradi pomanjkanja hrane naredijo veliko škodo pri ptičih in glodalcih, a to ni nikomur mar. Inšpektorji pa pobijanja mladičev ne kaznujejo, niti v primeru, če jim predložite fotografije, ki pobijanje dokazujejo.

Za UVHVVR problemov ni. Sokol v kleti stanovanjskega bloka je malenkost, tudi tetoviranje pasjih smrčkov ali žigosanje živali z razbeljenim železom so malenkosti, če se uporabi anestetik. Kot da ni bolečin še dneve potem, ko anestetik popusti. Zadeva se je nazadnje uprla samo tetovatorju. Malenkost so tudi sestradane in poginule mačke in perjad zaradi lakote in žeje po družinski tragediji v Žibercih, bodo že ja drugi poskrbeli za to, zamahnejo z roko. Pri živalih ni nobene kontrole nad uvozom, lahko uvažate bolne konje, saj IAK (kužna anemija kopitarjev) ne gre na človeka in za salame je dobro vse. Ubij in služi. Drakonsko kazen za svojo bolezen plača žival, človek morda z drobižem globe, dolgoročno pa z zdravjem. Kdo bi se ukvarjal s trapasto javnostjo, ki noče razumeti, da pes brez izpusta in sprehodov ni mučen, da je dovolj, da mu tu in tam vržeš kakšno kost, tudi čistiti mu ni potrebno, naj živi v umazaniji, saj je samo žival. Jaz, inšpektor, se vendar nisem šolal za to, da bom letal za mačkami.

Zakonodaja bi morala biti naravnana v učinkovitost, ne v iskanje izgovorov za neukrepanje inšpektorjev ter opravičil za kršitelje zakonodaje. Že sedanja naj bi vsebovala etološka načela, a ni jasno, kje in kako. Kje je etologija prisotna pri poskusih na živalih ali pri psu, zaprtem vse dni v pesjak, kravi, ki vse življenje preživi v umazanem hlevu na dveh m2 ali srni, ki bi ji naj pomagala samo z lovci? Pri zakonodaji ne gre za zaščito živali. Gre za zaščito ljudi, da lahko kršijo pravice živali.

Primer: Če je pes tri dni zaprt v stanovanje, brez hrane in vode, namerno, je to mučenje živali. Če pa je lastnika zadela kap in je pristal v bolnišnici – tudi če je imel komu možnost povedati, naj poskrbi za psa, pa ni mučenje. UVHVVR presoja človeške okoliščine in dobrobit, zato jih ne zanima, da je žival trpela enako v vsakem primeru, saj si ne more razložiti, zakaj trpi, ne more osmisliti lastnega trpljenja in ga tako lažje prenašati. (To je etologija - da se postaviš v vlogo živali.) Zato trpi žival bolj kot človek. Zanimivo je zadovoljstvo VURS z zakonodajo, čeprav se včasih skrivajo za njo in se delajo nemočne, ne moti jih niti to, da se izvaja stihijsko, ali sploh ne, po potrebi jo tudi sami zlorabljajo, ko se jim zahoče.

Še vedno ni jasno, kaj ima UVHVVR od tega, da vsako neustrezno ravnanje z živalmi obravnavajo s takšno minimalizacijo ravnanj storilca. S tem, da ne sankcionirajo storilcev, ali z minimalnimi sankcijami, jasno sporočajo javnosti in ministrstvu za finance, da so nepotrebni, ker problemov ni, zato je pravzaprav logično, če vsako leto prejmejo manj sredstev, saj ne morejo opravičevati lastnih potreb po kadrih. Ne moreš prejemati iste količine sredstev, če bi izpolnjeval samo del svojih pooblastil. Mogoče bi se tudi javni sektor moral začeti obnašati tržno in z izrekanjem sankcij sam skrbeti za lastna sredstva.

Aroganca, užaljenost, sprenevedanje, birokratizem in nesramen odnos do prijaviteljev so stalnice. Če za neko dejanje ni bila podana prijava, se izgovarjajo na to, kot da ne bi mogli opraviti postopka na podlagi rednega nadzora, posebnih akcij ali objave v medijih. Še posebej v današnjih časih, ko prejmejo manjša sredstva za delovanje tudi sami, bi morali biti toliko bolj pozorni na to, da sredstev ne porabljajo za nesmiselne postopke proti prijaviteljem ali za desetine ogledov na isti lokaciji. Naučiti se morajo delovati transparentno in odgovorno do proračunskih sredstev, pomembno je, da svoje delo racionalizirajo in vsak postopek opravijo s čim manj ogledi in zavlačevanji. Zavedati se morajo, da delajo za dobro živali, za varnost družbe. Zakonodaja ni nekaj, kar prilagajaš sebi v prid ali se skrivaš za njo. Red v tej državi bo komaj takrat, ko bodo javni uslužbenci odgovorni za svoja ravnanja. V primeru lažnih prijav finančno in kazensko odgovorni za postopek, če ga ne dokažejo na sodišču. Sodišča že tako rada verjamejo institucijam in če se postavijo na stran šibkejše strani, torej prijavitelja, je to alarm za nestrokovnost inšpektorja.Nujno bi bilo, da ministrstvo za javno upravo doreče postopke za razrešitev inšpektorjev, vsekakor pa tudi dodatna usposabljanja za inšpektorje in vsakih nekaj let preverjanje znanja. Naj ne bosta pomembna le izobrazba in inšpektorski izpit, tudi psihološka plat in etika dela.

Ravnanje inšpektorjev me spominja na čase, ko sem bila še socialna delavka. Takrat policija, pa tudi veliko socialnih delavcev, ni znalo odkrivati družinskega nasilja, ker niso vedeli, na kaj naj bodo ob pregledu pozorni. Iskali so sveže rane, podplutbe, ki jih pogosto ni bilo (taktika nasilnežev je denimo udarec z mokro brisačo, ki ne pušča sledi). Relativizacija nasilja, krivdo so delili enakomerno na obe strani, verjeli storilcem, ker je bilo tako lažje. Niso razumeli stockholmskega sindroma, pri katerem žrtev ščiti nasilneža in se postavi na njegovo stran, ker ve, da če tega ne bo storila, bo tepena še trikrat bolj. Niso znali iskati ne dejanskih in očitnih, ne skritih znamenj zlorab. Tako kot inšpektorji UVHVVR ne.

Dandanes je v sociali drugače. Nekateri danes problem razumejo, takšnih je vedno več. Tudi v policiji, zdravstvu, izobraževanju. Vedo tudi to, da je nevladni sektor dragocena pomoč, ker ponuja žrtvam tisto, česar sami ne znajo, ne zmorejo, ali nimajo dovolj časa za to. Nekoč se bo moral zbuditi tudi UVHVVR.

Takšno je življenje.

Barbara

p.s.:

Ko inšpektor krši ZZZiv

Poseben biser VURS pa je vezan na dogodek, o katerem sicer ne bi smela pisati, ker nimam dokaza, da se je res zgodil. Gre le za ustno pričevanje nič hudega sluteče bivše prijateljice, ki je sčasoma postala manj zgovorna, ko je videla, da njene silne ljubezni do živali ne morem odobravati. Stike sva prekinili.

V neki vasi v Pomurju živi moški, brat te prijateljice in moj bežni znanec,  ki je velik ljubitelj živali. Na precej veliki kmetiji ima ponije, želve, damjake, prašiče, pse, morda še kaj. Pse, bernardince, za katere je trdil, da so rodovniški, uvaža iz Madžarske, vsakič po par, v nekaj letih je zamenjal že tri pare. Ob slučajnem srečanju sem mu povedala, naj pse sterilizira in kastrira, ker je psov že tako preveč. Postal je vzvišen, mi zabrusil, da jih že ne bo, ker je fajn imeti mladiče, pa še proda jih lahko. Zato sem dala prijavo glede neželenih legel pri njem. Inšpektor pa je odkril le mlada psa (novi par), pes je bil po besedah lastnika star eno leto, psica sedem ali osem mesecev. Bila sta brez vode, s polomljenimi utami. Sploh nista bila cepljena, inšpektor pa mu je dal kar dva meseca časa, da to stori – prekoračil je zakonsko določeni rok. Verjel je tudi ustnemu zagotovilu lastnika, da bo odstranil predmet, ki je bil za psa nevaren. Psa sta bila cepljena šele štiri dni pred tem, ko je lastnik psov moral iti osebno k inšpektorju s potnimi listi poročat o izvršenih ukrepih. Res skrben lastnik.

Nato sem prosila še lokalno društvo, s katerimi smo bili takrat še v dobrih odnosih, da so šli preverit situacijo. Rekli so, da ni idealno, a nič hudo narobe.

Malo pred tem je šel v zapor zaradi gospodarskega kriminala. Skrbnica živali je postala sestra, moja prijateljica. Povedala sem ji, naj psa sterilizira in kastrira, rekla je, da »nima te pravice«. Vztrajala sem, da jo ima, a ni popustila. Čez nekaj časa je povedala, da »je presenečena«, da je psica breja, ker »prejšnja psica ni bila nikoli«. (Verjetno je bila psica zato hitro zamenjana, saj je po njenih besedah v približno 10 letih zamenjal tri pare). Povedala sem ji, da je sama kriva za to, a sem ji obljubila pomoč pri oddaji mladičev, dala sem ji nekaj navodil, kako naj skrbi za psico, koga naj vpraša za podrobne nasvete. Da bi se požar vsaj pogasil, če se že ni preprečil.  

Prava zgodba pa se je začela ob kotitvi, ko je njena začetna prostodušnost že izginila. Povedala je vedno manj, vseeno je brezbrižno povedala še to, da je ob kotitvi poklicala enega od veterinarski inšpektorjev, ker so njeni prijatelji. Povedala je ime. Psica je skotila 10 mladičev, takoj jih je evtanaziral sedem, ker je za tri imela dogovorjene posvojitve. Nisem mogla verjeti temu, kar slišim.   

V naslednjih tednih sem se prepričala, da še vedno nima nobenega znanja, čuta. Psica je bila nemirna, stalno je odnašala mladiče ven iz garaže v živo mejo, vmes je polegla dva mladiča. Vprašala sem kinologe, rekli so, da je to znamenje slabih pogojev, v katerih je psica.Pes je v vmesnem času umrl zaradi zasuka želodca.

Tako je, če ti inšpektorji zaradi osebnega znanstva dajejo potuho. Dokončno sem ji povedala, kaj mislim in prijateljstva je bilo konec. Vse skupaj se je zgodilo pred tremi in štirimi leti, vprašanje je, kaj se dogaja zdaj. Vmes je prišel iz zapora.

Veterinar bi moral bati sankcioniran zaradi kršenja 4. člena, saj je po nepotrebnem usmrtil mladiče, skrbnico in lastnika pa bi moral sankcionirati zaradi kršenja vsaj 11. člena zaradi neželenih legel. Zgodilo se ni nič.

Domači veterinarji, inšpektorji in slabi lastniki so očitno sprega, ki drži skupaj, zato pa je stanje glede živali v Pomurju takšno, kot je, polno zanemarjenih osamljenih živali, polno kvazi čistokrvnih vedenjsko motenih psov iz madžarskih in čeških pasjih tovarn, ki jim naši veterinarji priskrbijo dokumente, da se jih lahko preprodaja naprej po Sloveniji. Šteparija se mirno oglašuje po lokalnih ambulantah. Živali trpijo, ljudem pa je lepo, saj ima vsakdo  neko korist od te anarhije.

Za lahko noč:

- »Strinjava se, da se bo upoštevala odločitev, da je ob koliziji interesov interes človeka pred interesom živali.« Dogovor med Borutom Pahorjem in Dejanom Židanom ob kandidaturi slednjega za kmetijskega ministra, Žurnal 24, 30. 4. 2010

- »Birokrat ne razume, za kaj je plačan. Birokrat ne loči med bistvenim in nebistvenim. Laže je odločati črkobralsko kot po zdravi pameti, zakonito in življenjsko. Birokrat rešuje spise in ne življenjskih problemov. Birokrat postavlja formo pred vsebino. Zelo je ozkogled. Raje je del problema kot del rešitve.« Gregor Virant. Delo, 22. 10. 2007, povzeto iz Večera.

- KLIK


- Kazenski zakonik RS:

Nevestno delo v službi

258. člen

Uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh let.

Mar ni že čas, da bi bila o delovanju UVHVVR obveščena Evropska komisija?

 

 

Prejšnje Barbarine kolumne:

 

 

 

Barbarina kolumna: Obredni zakol na ustavnem sodišču

 

Barbarina kolumna: Pasje borbe - naša ponovno prezrta realnost?

 

Barbarina kolumna: Zakaj je pes z očali problem?

 

Barbarina kolumna: Živali v šolah

 

Barbarina kolumna: Miti in grozodejstva o živalskih vrtovih

 

Barbarina kolumna: Odnos medijev do živali

 

Barbarina kolumna: Zaščita za vse, le za živali ne

 

Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

 

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

 

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

 

Barbara, ti si bolj za živali

 

 

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

 

 

 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.