09.12.2014

Barbarina kolumna: Trgovine za živali - male prodajalne groze

BARBARINA KOLUMNA

 

Piše: Barbara Győrfi

Foto: Tatjana Vuković (levo)

 

December naj bi bil tihi čas, ko se zamislimo nad seboj in svojim življenjem, ko vrednotimo preteklo in načrtujemo bodoče. Namenjen tihim mislim in toplini se je sprevrgel v čas množičnega poseka in krancljanja jelk, bežnih srečanj ob kuhančku in hitenja po trgovinah, ko dokončno pozabimo na mejo med željami in potrebami. V čas nerealnih pričakovanj, ko kupljeni vse in še več kopičimo po hladilnikih in omarah, tolčemo rekorde v količini smeti in zavržene hrane na prebivalca, nato pa januarja prirejamo "bizarje" z odvečnimi darili in se utapljamo v lastni praznini (denarnic).

Prazno veselje potrošništva občutijo tudi pernati in kosmati. Vzhičeni zaradi ljubkih slikic kužkov z božičkastimi kapami, ki jih svojim natikamo še sami, poskušamo osrečevati le sebe, vse prepogosto le brišemo slabo vest zaradi pomanjkanja časa in volje za njih. Važno je le, da dišijo po cvetju v Swarovski kristalih in da kupimo že deseto ribo, ker je pocrkalo prejšnjih devet.

Pred leti je obstajal Moj pes forum, del katerega je bila obširna tema o trgovinah za živali. Dragocena za vsakega, ki mu ni bilo vseeno. Forum je ugasnil, tudi zanimanje za temo, vse, kar se danes najde na internetu, je staro več let.  

KLIK, KLIK, KLIK in KLIK

Očitno smo v zameno za popuste in zbiranje hrane za brezdomne živali pripravljeni nekritično sprejeti vso trgovsko sprevrženost in brezbrižnost. Nikoli se ne vprašamo, odkod žival v trgovini, v kakšnih pogojih živi, kako vplivajo nanjo hrup, glasba s sosednjih lokalov, luči, obiskovalci, ki kljub opozorilom trkajo po steklilh akvarijev in vtikajo prste v kletke. Če že, se obrnemo stran, skomignemo z rameni in kupujemo naprej. Ne moti nas skromna ponudba vrst hrane, nekakovostna oprema za živali, neraztegljive ovratnice za mačke, zaradi katerih se lahko obesijo, ne motijo nas igračke s pravim krznom ali perjem, narejene na Kitajskem, ki so jih izdelali otroci za pol dolara dnevno, ki jim ga bo vzel njihov izkoriščevalec.   
Ljubitelji živali, tudi moji FB prijatelji, nekritično všečkajo FB strani takšnih trgovcev in s tem le še podpihujejo brezbrižni trgovski ego, ki ga zanima le dobiček. Ljubiteljica mačk zaradi popustov pri nakupu hrane všečka Tukano, ker lepo dela z živalmi, saj so kletke papig odprte. Odprte kletke so očitno ozadnja moda trgovcev, da bi vzbujali vtis dobre skrbi za živali. Ob pomanjkanju argumentov se spomni, da ji manjka znanja, ker zaradi skrbi za prostoživeče mačke nima časa, da bi se ukvarjala z drugimi problemi, a ne pomisli, da ni pošteno delati reklame nekomu, ki živali muči. V hvaljenju trgovine ji pritrdi druga silna ljubiteljica živali, ki ji je všeč, da lahko otroci pogledajo ribice v akvarijih. Kot da so živali na svetu zato, da so razstavljene, da služijo zabavi človeka. To je resničnost slovenskega ljubitelja živali in živali v Sloveniji ne trpijo le zaradi mučiteljev, tudi zato, ker tako hočejo njihovi domnevni ljubitelji. V narobe svetu ostajamo kritiki preslišani.

V Murski Soboti imamo tri male trgovine groze.

Prva je Zootic, ki v vsako trgovino potisne za atrakcijo vsaj eno aro, ki apatično ždi osamljena v kletki, včasih zdolgočaseno pleza po njej in s kriki opozarja kupca na lastno bedo. Redki kupec s čutom ne ve, kaj bi ji želel - da naj ostane tam, kjer je, ali da jo prodajo in ji bo skriti javnim očem še slabše? Sploh je ne bi smelo biti tam, edina rešitev bi bila prepoved vseh (vsaj velikih) papig, obstoječe bi morale biti v jatah nameščene v rezervate, čim bolj podobne naravnemu okolju. Krasni svet, ki ga zaradi plehkosti ljubiteljev živali ni.  

Druga trgovina je v BTC - Zoo Market, "trgovina za živali", ki bi morala biti imenovana "trgovina z živalmi". Majhna trgovina, v katero je natlačenih kup akvarijev in kletk, izbire glede opreme za živali pa skoraj ni. Nekaj časa so imeli na blagajniškem pultu majhen načičkan akvarij, primeren morda le za namizni dekor s kamenčki, v katerem je lebdela zlata riba. Povedala sem prodajalki, da je akvarij povsem neprimeren in premajhen zanjo, da zlata riba ne bi smela biti sama, saj gre za jatno žival. Vzvišeno me je zavrnila, da je vse dobro, ker "v vseh knjigah piše, da mora biti na 1 cm ribe 1 liter vode". Po tej logiki bi zlato ribo, ki doseže 40 cm, lahko imeli v 40 litrov vode? Zdrava pamet, izgubljeni zaklad ... Nato me je hotela kot majhnega otroka zamotiti s tem, da bo akvarijček tam le še en teden, nato ga bodo umaknili. Po nekaj tednih so ga res.

 


Foto: Zoo Market BTC Murska Sobota - žival kot izložbeni artikel.

Nekaj metrov stran od nje je Mr. Pet. Edina trgovina, v kateri si duša odpočije – živali ni nikjer. Čeprav vas tudi tu lahko doleti, da vam prodajalec izpod pulta ponudi mačko, ker »je domača mačka pač skotila«. Kljub temu je to še vedno edina sprejemljiva trgovina v Murski Soboti in potrjuje dejstvo, da je dobra trgovina za živali le tista, ki živali sploh ne prodaja. Ljudem se po domovih nakoti toliko živali, da bi si jih lahko podarjali med seboj. Kar seveda ne reši problema, ki je v tem, da večina živali sploh ne bi smela biti namenjena kakršnemukoli posvajanju. Ne razumem sebičnega veselja ob tem, da se zapre neko živo bitje v kletko/akvarij/terarij in ga prikrajšamo za naravno okolje in vedenje zato, da naj bi nam bilo lepo.

Trgovca zanima le prodajna vrednost živali, zakonodaja ga ne zanima, še najmanj dobrobit živali. V skladu s Pravilnikom o zaščiti hišnih živali bi moral kupca seznaniti z oskrbo živali, a tega ne storijo, saj znanja nimajo, tudi interesa ne, saj je trgovcu všeč, če bo kupec prisiljen poginulo žival čim prej nadomestiti z novo. Žival je le artikel, predmet akcij, darilo. Pred časom je Podvodni raj v nagradni igri podarjal akvarij z ribami, čeprav je to prepovedano. V to se ni spotaknil noben ljubitelj živali, takšno početje je preprečila šele inšpekcija.
 
Bojan Dolenc in Matija Jamnik iz Društva osveščenih akvaristov in vivaristov Akvaviva sta izdelala študijo o invazivnih in tujerodnih vrstah akvarijskih in terarijskih živali v slovenskih živalskih trgovinah, ki prinaša marsikaj zanimivega.

Pričakovan je podatek, da so med najbolj prodajanimi živalmi želve rumenovratke in zlate ribe - ki so tudi najpogosteje prisotni v naravnem okolju. Obe vrsti sta primerni za ribnike, kar pa trgovcev ne zanima - lažje je prodati majhen akvarij, kupcu pa zamolčati, kakšne velikosti je odrasla žival in koliko let dočaka. Tudi če gre za prodajo živali za ribnik, nikoli ne dajejo navodil, kako preprečiti pobeg vrste iz ribnika v naravo, saj jih ne zanima škoda, ki jo žival povzroči v naravnem okolju. Ni nujno, da izpodriva avtohtono vrsto - škoda se naredi že s prenosom bolezni, parazitov, ali tekmovanjem z avtohtonimi vrstami.

Prav tako trgovcev ne zanima izvor živali, predhodna karantena, sledljivost je pravzaprav nična, veliko živali ali rastlin je okuženih z jajčeci drugih živalskih vrst. Živali so v premajhnih in neustreznih namestitvah, pogosto se prodajajo pod napačnimi ali trgovskimi imeni, s čimer se kupca le zavaja, saj tako še težje najde informacije o določeni živali. Ponavadi jih niti ne išče, saj je za dobrobit živali prav tako nezainteresiran kot trgovec.

Kaj delata UVHVVR in fitosanitarna uprava na tem področju, ni jasno.

Tudi spletne trgovine so se pretirano razpasle, vsak, ki ima pet minut časa, ve, da so artikli za živali zlata trgovska jama. Potem pa ni tega in onega na zalogi, težave z dostavo, čakaš doma kot kreten, dostavljalca pa ni ali pride nenapovedan, čeprav plačaš predhodni klic. Zakaj bi prenašala takšne sitnosti?
 
Niso problematične le trgovine - marsikatera trgovina poteka izven prostorov, vidnih vsem. Javna skrivnost je, da je veliko živali pri nas uvoženih iz Madžarske, Češke itd., trgovina psov iz pasjih tovarn poteka prav mimo Murske Sobote, kjer servilni veterinarji poskrbijo za cepljenje in potni list. Vsi vse vedo in nihče ničesar noče storiti. Zarota molka kuje vedno nove dobičke in trpinči vedno nove živali. A to je že tema, ki si zasluži posebno obravnavo.

Trgovini z ljudmi rečemo trgovina z belim blagom. Ali imamo izraz za trgovino z živalmi? Ne. Si postavimo kdaj najbolj bistveno vprašanje v tej kolumni - je etično prodajati živali? Je etično imeti živali v ujetništvu?

Morda le tiste, ki so predmet nepremišljenih nakupov, so zavržene in ne bi bile zmožne življenja v naravnem okolju. Vsekakor pa bi morala biti prepovedana vsaka vzreja.

Vzemimo si čas. Zase, za druge, za živali. Pomislimo na to, kdo smo v resnici. Pomislimo na naš odnos do živali in kaj naredimo za njih in ne le zdaj. Koristimo živalim in ne malim prodajalnam groze.

Naj bo december spokojen in nežen, a razigran, čaroben in poln odkrivanja skritega. Zato vam podarim to pesem - Kate Bush: December will be magic again.

 

 

In še moder, preprost decembrski nasvet: "Ko pijemo, ne vozimo. Lahko se namreč - polijemo." (Matej Sukič, TV Koper, 14. 11. 2014).

Barbara

p.s.: Še ena zadeva, ki dokazuje, kako dolga pot do spremembe miselnosti še čaka slovenskega zaščitnika živali. 13. decembra bo Društvo za zaščito konj organiziralo sestanek za društva, na katerem bodo iskali možnosti, kako združiti društva in sodelovati, da bi bila pomoč živalim čim bolj učinkovita. Poudarek naj bi bil na ustanavljanju nadzornikov, ki bi preverjali stanje na terenu. Po e-pošti sem bila edina, ki je odpisala. Na FB je bil odziv večji, zato sem prosila za nadzor nad določeno lokacijo. Pomoč mi je ponudilo edino Društvo za zaščito konj, predlagatelj zadeve, ki bi se v ta namen s Štajerske moralo voziti na Dolenjsko, ostali ljubitelji živali pa so očitno močni le v besedah. Vsi predhodni poskusi združevanja in povezovanja so bili obsojeni na neuspeh, zadnji pred enim letom, ko sva se trudili s kolegico Lili iz DZZŽ Trebnje. Glede na to situacijo bo sedaj podobno, a bom vesela, če se motim. Strašansko se podpira ideja o tem, da bi bilo treba nadzorovati stanje na terenu, ideja o živalski policiji, sodelovati in podobno, piše se na tisoče komentarjev, blati UVHVVR, ko pa je treba kaj storiti, skoraj vsi obmolknejo in izginejo.

Kdo bi moral torej opravljati ta nadzor? Nekdo drug, bo prva misel ljubiteljev živali. Kdo?

Ta "nekdo drug" smo mi sami. Sedaj živali nimajo od nas prav nič - prav tako ne v primeru, ko se društva med seboj ne znajo dogovoriti in si medsebojno konkurirajo v Objemu topline.

* Little shop of horrors - http://en.wikipedia.org/wiki/Little_Shop_of_Horrors_%28musical%29 (op.a.: rahlo drugačen prevod. Tema kolumne ni v povezavi z istoimenskim mjuziklom.)


 

Prejšnje Barbarine kolumne:

  

Barbarine kolumne: TRI -  1. del, 2. del, 3. del

Barbarina kolumna: Obredni zakol na ustavnem sodišču

Barbarina kolumna: Pasje borbe - naša ponovno prezrta realnost?

Barbarina kolumna: Zakaj je pes z očali problem?

Barbarina kolumna: Živali v šolah

Barbarina kolumna: Miti in grozodejstva o živalskih vrtovih

Barbarina kolumna: Odnos medijev do živali

Barbarina kolumna: Zaščita za vse, le za živali ne

Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

Barbara, ti si bolj za živali

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.