10.02.2015

Barbarina kolumna: Rejne živali, izkoriščane in prezrte

BARBARINA KOLUMNA

 

Piše: Barbara Győrfi

Foto: Tatjana Vuković (levo)

 

Krava debela! Svinja umazana! Kura neumna! Gledaš kot tele v nova vrata! Kot ovce ste, kako vas vodijo za nos!

Besednjak marsikoga. Nekoč je bil žaljivka tudi "pes", ker je postal ljubljenček, ni več tako. Ali je žaljivka tudi "mačka"? Ne, prejemnica te "žaljivke" se lahko počuti kvečjemu počaščeno.

Do rejnih živali se odnos ne bo spremenil nikoli. Ali kdaj rečemo, da imamo doma 5 repov mačk ali 3 glave psov? Ne, to so živali, ki čutijo, naši prijatelji na kavču, krava je zreducirana na rep in glavo. Redki so, ki želijo tak odnos spremeniti.  

Živali na posestvu Koki ali bikec Srečko pri Lavričevih na Škofljici bodo živeli srečno do naravne smrti. Reševanje živali je seveda dobro, odkupovanje manj, ker rejci še vedno služijo z njimi, po drugi strani pa očitno potrebujemo takšne zgodbe v tem obupanem svetu.

Žival naj postane samostojno, spoštovanja vredno bitje, pravni subjekt, enako spoštovan ne glede na svoje sposobnosti in etološka spoznanja, ki prepogosto temeljijo na človekovih skritih pričakovanjih. Rejne živali pa se sedaj prikazuje kot ljubke in pametne, kot da si le takšne živali zaslužijo našo pozornost, spoštovanje in ljubezen. Spet specizem?

Specizem kot diskriminacija na podlagi biološke vrste je morda najspornejši pri tistih, ki naj bi živali ščitili. Tako lahko v tem članku zasledimo tudi stavek za neko psičko: "Drugače pa je bolj kokoška, spomin ima dolg kot zlata ribica."  Vem, da ni bilo mišljeno nič slabega, a če se ne zavedamo odgovornosti, ki jo imamo glede zaščite živali v odnosu do širše javnosti, lahko z ohranjanjem urbanih mitov, nepremišljenimi izjavami, nepoznavanjem živali in s stereotipi posledično naredimo veliko škode. Ljudje si rečejo, da ta oseba potem že vé, kako je z določeno živaljo in v mit verjamejo še bolj. Stokrat ponovljena laž ima večji učinek kot enkrat povedana resnica.

Dandanes smo pri psu pozorni na vsako malenkost. Koliko rejcev se ukvarja s tem, če prašiča motijo odsevi s kovinskih površin, rožljanje verig, močna svetloba ali če ima krava težave z močno rumeno barvo ali prehodi iz svetlega v temen prostor? Začetek nesmiselnega mučenja so že oznake v ušesih živali. Rejne živali smo izmozgali tako, da se pri njih pojavljajo vedno hujše bolezni, zaradi česar ima zaslužek le farmacevtska industrija. Koliko med nami jih ve, kakšna je življenjska doba krave, kokoši ali prašiča? Življenjska doba krave je 20 let, na kmetiji ali farmi prebije do 6 let, nato jo čaka zakol. Bi pristali na to, da bi slovenski psi dočakali največ 6 let? Koliko psov umre zato, da nahranimo kravo? Obratno? Bi jih kastrirali brez anestezije?

Mesar v klavnici je najpogosteje razčlovečeno in zapito bitje, a stereotip ne ustreza vedno resnici. Pogosto ima rad svojega psa, živino v tovarni pa popredmeti. Uslužbenec danske farme je povedal, da med delom posluša radio, da ne posluša krikov dva dni starih odojkov med opravljanjem kastracije brez anestezije (Delo, 13. 12. 2013, Je že čas, da živali prenehajo biti številke in ljudje roboti?). Žiga Kršinar, mladi ekološki kmetovalec, je v časopisu Replika, april 2014, govoril, da je pristaš humanega zakola. Svoje živali kolje sam, tiste, ki jih ni dovoljeno klati doma, pelje v klavnico, za katero ve, da z živalmi dostojno ravnajo. Ena sama humanost, torej. Bi privoščil takšno smrt sebi ali bližnjim?

Bi jo povprečen slovenski ljubitelj živali privoščil svojemu psu?

 


Foto: Domače koline. Miroslav N.

Ljubitelje psov so avgusta lani dvignili na noge pasji boji. Zakaj enakega zanimanja niso (bili) deležni petelinji boji, ki so zaradi privezanih rezil na krempljih petelinov prav tako kruti kot pasji?

ODNOS MEDIJEV DO REJNIH ŽIVALI

Maja Kos (Svet, Kanal A) nas s svojim odnosom do živali ne preseneča več. Uživa v živalskih vrtovih, maha s pršuti v rokah, 2. januarja letos je predstavila neko akcijo ali portal Finding the right bull. Očitno je zagovornica tehnicističnega pristopa do živali, ki ga deli z rejci in zootehniško stroko.  

V oddaji Alpe Donava Jadran z dne 26. 9. 2014 sem zasledila prispevek neke nemške televizije. Prispevek s kravami na paši je vseboval stavek, da je tudi klavnica del naravnega kroženja. Ne vem, kakšno naravo imajo Nemci.

Dnevnik je 2. oktobra 2008 poročal o tem, da so bovški reševalci pomagali "celo" ovcam. Zakaj ni pomoč živalim nekaj samoumevnega? Tudi gasilci jim pomagajo, morajo, saj tako določajo predpisi.

Največ ocvirkov pa lahko preberemo v Pomurskem Vestniku in si ogledamo v oddaji Ljudje in zemlja na TV Slovenija 1.  Žival je predmet zaslužka, zavit v celofan domnevnega dobrega odnosa do živali. V oddaji zasledimo vso tehnicistično izrazoslovje, lahko se nagledamo prizorov, ki jih ne bi smelo biti. Prašiči, ki se jim meša od stresa in dolgčasa v hlevih, v katerih se na betonskih tleh brez nastilja komaj obrnejo, krave s privezi, ki jim komaj omogočajo ležanje, ograjene tako, da se ne morejo dotikati med seboj, kar je za krave nujno.

Vestnik vidi izboljšanje pogojev za prašiče le kot "poguben udarec domači prašičereji" in ugotavlja, da je "prašičereja tanko namazan kruh". Mojstrov peresa ne zanima, da kmet ne zna več preživeti brez subvencij, ki bi jih lahko dobil tudi stokajoči pomurski prašičerejec, da bi povečal hleve in zmanjšal stalež živali. Bognedaj, da bi rejo opustil, če ni donosna, ker je navajen, da ima malo tega malo onega. Ob opisu domačih kolin novinarček Andrej Bedek lepo opiše svoj odnos do živali, ko opisuje, kako dobro se je nekoč godilo mesarju – "domov je vzel tako velik kos mesa, kot je imel s seboj velik nož za zakol!".

Seveda mora Vestnik pokazati tudi silno ljubezen do živali – rejca kuncev se 13. 4. 2014 fotografirata s kunci v rokah, češ kako so ljubki. Fotografij klanja ljubkih kunčkov zaradi sprenevedanja seveda ni, vzhičenje pa je Vestnik pokazal tudi ob novici, da je neka pomurska krava dobila trojčke. Seveda bralstvu niso težili z nepomembnimi malenkostmi, da so bili telički takoj odstavljeni ter kakšen stres je to za njih in za kravo (ob drugi priložnosti se bodo čudili, da otroci ne vedo, odkod pride hrana). Važno, da bo imel kmet, silni ljubitelj živali, zaslužek s prodajo mleka in telet za zakol.


Foto: Sejem Agra 2014. Le številka sem.

"Biti kmet je lepo, toda najprej moraš imeti to delo, zemljo in živali rad", je za Vestnik izjavila Jožica Jančar, predsednica Društva podeželskih žena Gornja Radgona. Bežno se spomnim še modrovanj stroke, da ima kmet rad svoje živali, če jih pozna po imenu. Da mu je hudo, ko jih mora prodati v zakol. Zakaj pohlep in izkoriščanje prekrivamo z lažno ljubeznijo do živali? Bi verjeli človeku, da nas ima rad, če nas izkorišča in nas želi ubiti? Le izjemno redek kmetovalec, ki živali ne da v zakol, jim gibanja ne omeji na kvadratni meter in čuti, kar čutijo one, lahko reče, da ima rad žival.

Dnevnik je 9. 12. 2011 objavil drobno vest. V Romuniji je kmet hotel zaklati prašiča, ta pa se je v smrtnem strahu zagnal vanj. Kmet si je po nesreči zaril nož v vrat in umrl. V Romuniji kršijo prepoved zakola brez omamljanja in ne vprašamo se, koliko je tega pri nas. Manj kot v Romuniji, pa vendar ... Kaj se je potem zgodilo s prašičem, si lahko samo mislimo.

Na pomurskih lokalnih televizijah se oglašuje tudi Zveza društev Moja Mura. Gre za ekološka društva, ki želi zaščititi porečje Mure, kar je hvalevredno delo, vendar ni jasno, zakaj morajo uporabljati tako nespameten slogan. "Mura ni kura, da bi jo oskubli."  Vem, da so imeli v mislih le rimo, a ne vem, kakšno zvezo ima skubljenje kure z uničevanjem Mure. Ker je predsednik te zveze mož predsednice DZZŽ Pomurja, je tak slogan še toliko bolj neokusen.  


Foto: Zveza društev moja Mura

ODNOS INŠPEKCIJE DO REJNIH ŽIVALI

Zakonodaja, evropska in naša, je tako ohlapna, da je še vedno dovoljeno karkoli, čeprav naj bi prišlo do izboljšav, kot je na primer evropska direktiva o prašičih. Pravilnik o zaščiti hišnih živali sicer ureja nekakšne bogpomagaj minimalne pogoje, za Pravilnik o zaščiti rejnih živali je skoraj vseeno, če obstaja. UVHVVR je pričakovano zadovoljen z zakonodajo, saj je zanje najpomembneje, da sledi evropski zakonodaji, čeprav slednja ne določa nikjer, da ne bi mogla biti nacionalna zakonodaja neke države eksaktnejša od evropske. Ker pa bi to pomenilo več dela za uradnike, interesa za to ni. Dobrobit živali je pomembna šele od zakola naprej, torej kot varstvo hrane.

Pisarna, nekoliko mračna, za Vido, sajvestekatero, skozi okno sivi Bežigrad. Sedeli sva vsaka na svoji strani mize. Gledala me je s pričakovanjem in nezaupanjem obenem.

Barbara: "Draga Vida - živali reja,
kje mučenja je meja?"


Vida: "Barbara, te meje ni,
saj zakonodaja vse dovoli."


Barbara: "Kako dovoli,
saj se vidi, čuti, da žival trpi…"

UVHVVR s tem, da dovoli domači zakol brez omamljanja za perutnino in drobnico (ali ne doživljajo stresa in bolečine?), pokaže, da brez težav poklekne pred navadami ljudi. Tudi tisto, kar je določeno, se krši, a v javnosti zaradi zasedenosti možganov z ljubkimi kužki ni velikega zanimanja. Vsega se veliko bolj zavedajo nemški aktivisti, ki na nemških farmah posnamejo pretresljive prizore in opozarjajo na številne kršitve že tako ohlapne zakonodaje, ki pa jih, kako podobno, njihovi inšpektorji včasih ne zaznajo, čeprav so očitne.

Mobilna enota UVHVVR, ki nadzoruje prevoze živali, opravi vedno manj pregledov, saj naj bi število kršitev pri prevozih upadalo. Vendar ima mobilna enota tudi vedno manj zaposlenih, zato je vprašanje, kakšen je upad v resnici. Gre za edini del UVHVVR, ki upraviči svoj obstoj, a je zanj manj posluha pristojnih kot za varstvo zrezkov.

Inšpektorji dovoljujejo v hlevih karkoli. Po mojih izkušnjah jih ne moti amoniak v hlevih, race na mlaki gnojnice in v umazaniji, ker ne morejo drugam, prašič, zaprt v lesen hlev iz lesenih desk tako, da ne prepušča nobene svetlobe, le na vrhu je majhna odprtina za metanje hrane. Ne zmoti jih niti 13 pujskov v ogradi 2X 2 m na betonskih tleh brez nastilja, edini nasvet inšpektorja Aleksandra Sočiča je bil, da morajo dobiti kakšno igračo. Ta bo zagotovo rešila vso njihovo bedo.

 

Foto: Slovenske kmetije - hlev za plemenske svinje

 


Foto: Luka Cjuha - fotodokumentacija Dnevnika

Seveda jih nosni obroči na govedu, kupiranja repov ali prasitvene kletke motijo še manj, čeprav onemogočajo svinji vsak premik, kaj šele, da bi naredila gnezdo za odojke, kar ji povzroči hude frustracije.

Društvom s področja zaščite živali Mitja Šedlbauer z UVHVVR očita, da jih rejne živali ne zanimajo, ko pa sem mu dala predlog, da bi nas lahko UVHVVR bolje izobrazil za to področje, odgovora več ni zmogel. Ni ga zanimalo, da društva nimamo dostopa na zasebna zemljišča, v hleve, lahko vidimo le živali z javne površine, posnetkov s farm in klavnic ni in jih UVHVVR niti ne bi dovolil. Njegov očitek je zato hudo nepošten. Če si za dobrobit rejnih živali prizadeva on, ki ima vpliv, zakaj to ni vidno nikjer? Birokrat molči, desetim odgovori.   

UVHVVR zanima le varnost hrane, pri tem pa ni jasno, zakaj jih ne zanima denimo kakovost piščančjega mesa, ki ga skoraj ni mogoče dobiti brez podplutb in polomljenih kosti na perutih, kar je dokaz slabega ravnanja z živalmi pred in med zakolom? Kako bi komentirali, da je ginekologinja, predstavnica uradne medicine, zagovornica tradicionalne prehrane, pacientki s hormonskimi motnjami priporočila, naj uživa čim manj perutnine, ker se pri reji uporablja veliko hormonov za hitrejšo rast živali in ti hormoni se nalagajo v telesu. Za UVHVVR so vse vrednosti česarkoli v mejah dovoljenega, vendar so meje postavljene tako visoko, da so koristne rejcu, farmaciji, vsem, razen potrošniku. In njegovemu psu.  

Prekinila me je, citirala zakon. Malo pomolčala, me pogledala zviška:  

"Barbara naivna,
nikoli ne boš tako vplivna,
da preprečila bi to,
da inšpektor zamižal bo na eno
in še drugo oko."

Rahlo je tapkala s prsti po mizi in me pogledala, češ kaj mi pa moreš.

ČLOVEKOV INTERES JE LE ZASLUŽEK

Nekaj dejstev:

- V Sloveniji je dovoljeno živali krmiti z gensko spremenjenimi rastlinami, zadnje leto in pol, tako Nedeljski dnevnik, naj bi se jih tudi pridelovalo.

- Ovca stane 40 €,  odškodnina za ovco, ki jo pokonča medved, pa 200 €. Čeprav je postavitev ograde pogoj za izplačilo odškodnine, se ta pogoj v praksi menda ne upošteva. Interes rejca je jasen, kdo bo torej postavljal ograde ... Ministrstvo bi moralo biti kazensko odgovorno za takšno prakso.

- Sejem Agra. Pred leti so morali zaradi vročinskega udara oživljati prašiča (Dnevnik, 26. avgust 2011), saj se lastnikom objekta, kjer razstavljajo živali, ne ljubi vlagati v opremo. Letak Zveze društev rejcev drobnice se ne trudi s sprenevedanjem, kako radi imajo živali, vsebuje samo podatke o uporabi mesa drobnice v kulinariki.

 


Foto: Sejem Agra. Fotografije in predvsem spodnji napis.

- Konj mora preživljati tri in več dni transporta s seveda Evrope na jug Italije, čeprav potuje mimo 180 klavnic s certifikatom za klanje konj. Vse to le zato, ker na jugu Italije dela 150.000 do 200.000 ljudi v klavniški industriji, ki jo nadzoruje tudi mafija. Torej – vsi, od jedcev mesa do vrha EU, vsi skrbimo za to, da ima mafija zaslužek. V UE ne vladajo politiki, vladajo lobiji, živinorejsko-klavniški je med močnejšimi.

- Rejci, veterinarji, mesarji in politika in kupci se nočejo zavedati, da z opustitvijo intenzivne reje človeštvo ne bi bilo lačno, le nekdo bi zaslužil malo manj. Če bi jedli manj mesa, bi bilo to koristno za zdravje, pa še okolje bi bilo veliko manj obremenjeno.

- Najsi zahodnjaki še tako zagotavljamo dobrobit rejnih živali, v Aziji ni tako. Prebivalstvo, ki že tako hudo narašča, poje obenem še veliko več mesa kot v preteklosti. Na Kitajskem imajo vedno več prašičjih farm, pri čemer seveda ne spoštujejo nobenih standardov. Na Tajvanu s prisilnim krmljenjem vzrejajo izjemno težke prašiče, ki tehtajo tudi do eno tono (!), tako da ne morejo niti stati. Najtežjega vsako leto obredno zakoljejo – težji, kot je pujs, več sreče naj bi prinesel lastniku. Zahodnjaki pa se še vedno gremo etični imperializem in jim težimo samo zaradi mačk in psov.

- Da bi bile krave v Indiji svete, je pravljica za naivne. Krava v Indiji je trpinčeno sestradano bitje, ki ga pogosto zakoljejo kar na ulici ali v improviziranih klavnicah, pri čemer seveda ne uporabljajo nobene anestezije. Krave koljejo celo otroci, ki so šibki, kravo pa je zaradi vratnega ožilja težko ubiti, zakol je tako popolna agonija, a želja po preživetju za pol dolarja dnevno je neizmerna. Indija je največja izvoznica usnja na svetu, v katerega se obuvamo zahodnjaki.

Človekov pohlep po zaslužku povzroča tudi manjšo diverziteto pasem živali, pridelujejo se določene pasme. Slovenske pasme se sicer delno ohranjajo, a ne zaradi nacionalnega ponosa, ohranjajo se le tiste pasme, ki prinesejo večji izkoristek in zaslužek.

Vztrajala sem:

"Štejejo cekine,
izmenjujejo besede fine …"

Nenadoma sem začutila nelagodje, nisem vedela več, kaj naj rečem.

Pri prireji živali uporabljamo izrazito tehnicistično izrazoslovje, ki lepo pokaže odnos človeka do predmeta izkoriščanja. Žival ima "dobre klavne lastnosti". "Gospodarsko križanje". Maksimalni "izkoristek genetskega materiala". Merjasce se razvršča v "kakovostne razrede po agregatni genotipski vrednosti". Odična "omišičenost". Pri tehtanju se meri debelinah hrbtne slanine na treh mestih.

Del ljudi, ki jedo meso, zagovarja izboljšanje pogojev živali v reji, le nekateri vedo, kako živijo živali v resnici in so zaradi globine denarnice morda pripravljeni plačati več. Počasi se morda vendarle veča senzibilnost za stanje živali v reji. Zavedati se je treba, da je vsaka reja za žival stres, pogoji pa hudo ohlapni. Pri prosti reji ima nekaj tisoč kokoši na razpolago mogoče 10 m2 odprtega prostora, zato jih večina nikoli ne vidi ne sonca ne trave, stres je zanje že to, da je skupaj tolikšno število živali. Zeleno sprenevedanje. Ne rejca ne potrošnika ekološka reja ne zanima toliko za to, da bi bilo živalim lepše, rejec hoče le zaslužek, potrošnik pa hoče imeti manj slabo vest ob uživanju živalskih izdelkov. Jajce proste reje je sicer nekoliko manj sporno kot jajce baterijske reje, kletka je kletka, četudi obogatena. Žival je kljub človeški slabi vesti še zmeraj le predmet tehničnih podatkov, koliko centimetrov prostora ji odmerimo na kilogram žive teže.

Videla sem, da je jezna. Vseeno se je skušala zadržati, čeprav je vedela, da naju ne sliši nihče, ker so šli na malico. Med vstajanjem s stola je siknila:

"Kaj tebi bo v kozarcu vode vihar!
Naj ne briga te,
kaj delajo inšpektor, rejec in mesar!"

Rejci, farmacevti, mesarji, inšpektorji, politiki in potrošniki plešejo svoj divji, včasih pozeleneli dobrobitni ples.

Namignila mi je, naj grem. Hitela je pospravljati svoje stvari z mize. Videla je, da jo gledam in mi z zadovoljstvom povedala, da se odpravlja v novo službo. V takšno, ki ji bo pisana na kožo, delo s papirji, ne z nekimi živalmi in sitnimi ljubitelji živali. Blizu doma bo, je še dodala.

Bila sem priijetno presenečena, a še vedno se mi je zdelo, da vse skupaj sanjam. Šla je mimo mene, si popravila zlati križec na vratu, me ošinila s pogledom in lahkotno zapela tisto ljudsko:  

"Rdeče mêso rada jem,
belo pa še rajši,
v novo službo rada grem,
vsako uro rajši …"

Ni je bilo več. Gledala sem mračno pisarno, prazno mizo, skozi okno sivi Bežigrad, in odšla.

Barbara

p.s.: - Na trgu je od decembra 2014 v slovenskem prevodu knjiga, ki bo najbrž pisana na kožo vsem, ki nam ni vseeno. Olga Tokarczuk: Pelji svoj plug čez kosti mrtvih.

- Dodajam še pesem za ta mesec. Naivnost, nežnost in preprostost kot protiutež kruti realnosti.

 


- Podpisana sem avtorica vseh fotografij razen dveh (avtorja navedena).

- Drugorazredni hecni štos z Vido vésekatero je seveda povsem izmišljen.:-)

 

OSTALE FOTOGRAFIJE:

 

Slovenske kmetije - prostor za gosi - umazanija, salonitke, gnojnica

 

Slovenske kmetije - hlev za tekače

 

Sejem Agra - sledovi grizenja ograje kot znamenja stresa in dolgčasa

 

Sejem Agra. Žival kot predmet.

 

Prejšnje Barbarine kolumne: 

 

Barbarina kolumna: Preveč nas je!

Barbarina kolumna: Trgovine za živali - male prodajalne groze

Barbarine kolumne: TRI -  1. del, 2. del, 3. del

Barbarina kolumna: Obredni zakol na ustavnem sodišču

Barbarina kolumna: Pasje borbe - naša ponovno prezrta realnost?

Barbarina kolumna: Zakaj je pes z očali problem?

Barbarina kolumna: Živali v šolah

Barbarina kolumna: Miti in grozodejstva o živalskih vrtovih

Barbarina kolumna: Odnos medijev do živali

Barbarina kolumna: Zaščita za vse, le za živali ne

Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

Barbara, ti si bolj za živali

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.