11.03.2015

Barbarina kolumna: Beseda ni konj

BARBARINA KOLUMNA

 

Piše: Barbara Győrfi

Foto: Tatjana Vuković (levo)

 

Ta kolumna bo delno nadaljevanje prejšnje o rejnih živalih.

Tudi konj je rejna žival. Ker velja za lepo in plemenito žival, ima na prvi pogled nekoliko drugačen status od neumne kure in okorne krave, kot jih ocenjujejo slepe človeške oči. Konj je statusni simbol, simbol blaginje in obilja, kot avto ali dragoceni nakit. Kdor ima denar in morda še potrebo po obvladovanju drugih, ga kupi. Namesti ga v hlev, kjer zanj skrbijo drugi, gospoda ne bo kidala gnoja.  

Irska. Po letih gospodarskega razcveta je 2008. leta nastopila recesija. Seveda so se ljudje najprej odpovedali nepotrebnemu luksuzu in hud davek varčevanja so plačali prav konji. Leta 2011 je bilo na Irskem zavrženih od 10.000 do 20.000 konj, natančnih podatkov ni bilo, ker ker konji povečini sploh niso bili registrirani in čipirani, čeprav bi po zakonu morali biti. Polja in mestne ulice so zasedli tavajoči konji – to niso bile živali, ki bi uživale v svobodi, to so bile prestrašene in sestradane živali, ki so jim inšpektorji za varstvo živali pogosto kar na mestu najdbe namenili milostni strel v glavo. Nekaj so jih posvojila društva za zaščito živali, ki niso imela dovolj sredstev in prostora, da bi poskrbela za večje število konj. Seveda ni pričakovati, da bi se Irci kaj naučili iz te izkušnje, zdaj jim gre spet bolje in verjetno nihče ne razmišlja, da bi spremenil izredno slab sto let star zakon o zaščiti živali, ki ga niti niso izvajali. Bom vesela, če se motim.

 


Foto: Irska - zapuščeni konji. Piotr Malecki

Ni nam treba na Irsko, tudi pri nas je veliko ljubiteljev konj. Raznežijo se ob žrebičku in ob žrebičkovem zrezku. Vstopijo v kruti trg vzreje in preprodaje konj, pokažejo klasično nezanimanje za pravilno oskrbo živali, igračke se naveličajo in ustrašijo visokih stroškov. Konji na betonu brez nastilja, v umazaniji, premajhnih boksih, z zanemarjenimi kopiti in zobmi, brez hrane in vode tudi v Sloveniji niso redkost. Konj trpi, če ima srečo, pristane na katerem od redkih rančev v Sloveniji, ki skrbijo za zapuščene, zanemarjene in včasih psihično povsem strte konje. Če sreče ni, ostane pot v klavnico. Vse to se dogaja tudi majhnim ljubkim šetlandskim ponijem in ameriškim miniaturnim konjem, ki so tako ljubke igrače za otroke.

Klavnica je izhod tudi za lastnika, katerega konj se okuži s ti. konjskim aidsom (kužna malokrvnost). Evtanazija namreč stane precej, pri zakolu pa lastnik še zasluži s tem, da pošlje konja v klavnico in slednje svetujejo celo inšpektorji. Seveda je jasno, da se večina lastnikov odloči za zaslužek, saj je denar sveta vladar. V Ameriki okužene konje obdržijo pri življenju kot posebno čredo, brez stika z zdravimi živalmi, po zakonodaji EU pa je treba takšnega konja poslati v zakol. Brez milosti, tudi če konj ne kaže znakov okužbe. Inšpektorji, ki v takih primerih hlapčevsko dosledno izvršujejo zakon, po drugi strani dvolično ne nadzorujejo uvoza konj iz Hrvaške in Madžarske. 

Konj je kot vsaka rejna žival izkoriščan od rojstva do smrti. Najprej je bil delovna žival. Načrtna parjenja, da je konj čim hitrejši in čim bolj vzdržljiv, pogosto iz njih ustvarjajo invalide. Nato prestajajo bolečine ob žigosanju, življenje preživijo v boksih, v gibanju pa le takrat in na način, kot hoče človek z bičem v roki. Če je srečen, ima na voljo še ponavadi manjšo ogrado, v kateri je pogosto sam. Lastnik govori o ljubezni do konja, skrbi pa za to, da konja odstrani in z njim zasluži, ko ne bo več v korist. Toliko bolje, če konča v hrani. Tudi če je dopingiran (še en vidik človeške pokvarjenosti) - spomnite se afere s konjskim mesom. Tudi v Sloveniji smo imeli mesarje z Gorenjske, ki so tihotapili odslužene športne konje iz Italije in jih predelovali v salame, ki so jih prodajali Gorenjcem.  Dobro pa je, če bodo davek plačevali tudi tisti, ki so takšne salame kupovali in jedli. Ljubezen (do konj in denarja) gre skozi želodec...

Polni ljubezni do konjev so tudi prireditelji dirk in tekmovanj.    Luka Založnik, najboljši slovenski jahač, je za konje skrbel takole (KLIK in KLIK). V okolici Ljutomera in še ponekod po Sloveniji je zadnjih 140 let močna tradicija kasaštva. Dirke so dobro obiskane, dobrobit konj ne zanima nikogar in mrtvi konj julija 2012 v Stožicah je le vrh ledene gore. Predsednik Kasaške zveze Slovenije, mag. Janez Slavič, si namesto za dobrobit konj prizadeva za to, da bi bile stave urejene tako kot v tujini. Več zaslužka pomeni še več zlorab, to ga ne zanima. Dirke potekajo tudi v najhujši vročini, nekaterih rejcev se bojijo njihovi lastni konji ... Kasači so grobi do živali, kar potrdi tudi veterinarka Darja Dolinšek, ki se sama ukvarja s kasaštvom. Kot je povedala, reagira vedno, ko je kdo grob do živali, a ni povedala, kako. Fotografira dejanja, jih skuša preprečiti, jih prijavlja inšpekcijam in policiji? Obvešča medije o tem? Se doseže, da bi se kakšnemu rejcu živali odvzelo? Če že "gliha vkup štriha" - zakaj imamo potem Zakon o zaščiti živali, če ga naši inšpektorji niso sposobni in pripravljeni izvajati?

Človeka zanima le površje. Ne zanima ga življenje konjev v hlevih, transportih, klavnicah, zanima ga le površinska lepota in gracioznost konja. Nič hudega, če na predstavi v ljubljanskih Stožicah nastopi 14 ur star žrebiček. Ljubko. Človeku pomembni sta le eleganca in prefinjenost gibov, "svojevrstno mešanico naravne miline in baročne estetike", kot se je vzneseno zapisalo nepodpisanemu novinarčku v Dnevniku 12.6.2012. Temu je pritrdila novinarčica Špela Kuralt v Delu 3. Maja 2014, ki pa se ji je v članku ob pokalu narodov zapisalo: "Čeprav konji menda niso prav pametni, mimogrede, njihovi zobje zavzamejo več prostora v njihovih glavah kot možgani, so zelo senzibilni."  Avtorico bistrih misli je treba vprašati, kako inteligentno je nasedanje prastarim teorijam, ki so jih posvojili tudi nacisti, o povezavi med velikostjo možganov in inteligenco. So moški inteligentnejši od žensk, odrasli od otrok? 

Drama z Lipico se vleče že dolgo. Lipica je dokaz, da si konjev ne zaslužimo in bi bila še opustitev kobilarne boljša rešitev. Vse drugo je pomembnejše kot konji. Vodstvo je javna sredstva namenjalo za nove avtomobile ter plačilo agencij, ki naj bi skrbele za javno podobo kobilarne. Spletkam med zaposlenimi ni konca. Pahor, ki se je ob obisku Gadafija v Libiji že proslavil z mešetarjenjem s konji, je hotel povečati golf igrišče. Ob enem od nastopov v Stožicah so bili konji pod hudim stresom, nekdanji direktor Toni Rumpf, ki je na srečo moral oditi, a za svoja dejanja nikoli ni odgovarjal, pa je bil z njimi »zelo zadovoljen«. Hudo pokroviteljska izjava za nekoga, ki je živel na račun konjev. Kaj dela vodstvo sedaj, mi ni znano. Živali so poginjale zaradi hrane, vodstvo je pred javnostjo zamolčalo pogine žrebičkov. Večino časa preživijo v boksih in privezih, zaradi dolgčasa časa pojedo vse, kar leži na tleh, na paši je čreda zaprta v majhno ogrado, včasih jih dajo v sprehajalne naprave, morda kdaj tudi pozabijo nanje, ali pa morda kakšnemu trenerju konja v sprehajalno napravo podtaknejo sodelavci, če jim pri mobingu ni mar živali.  Žigosanje živali z razbeljenim železom je bilo odpravljeno šele leta 2012 zaradi ge. Lee Eve Müller, ne zaradi prebliskov humanosti kobilarne ali VURS.

Usodo konja delijo tudi osel, mula ter mezeg. Mula je križanec med oslom in kobilo in naj bi imela najboljše lastnosti obeh, mezeg, križanec med žrebcem in oslico, pa najslabše lastnosti obeh. Spet toga in krivična človeška merila. Osel je simbol uboštva, ponižnosti, potrpežljivosti. Človeška patologija mu je dodala trmo in omejenost, najbrž zato, da se potem tak človek počuti pametnejšega in večvrednega. Osel je izkoriščan za prenašanje pogosto prevelikih tovorov, ki preobremenijo njegovo hrbtenico in sklepe, a človeka to ne gane.


Pri nas postaja osel vedno bolj priljubljen. Delno zaradi novih želja po izkoriščanju, kot je domnevno zdravo osličje mleko, delno zaradi tega, ker se zdi vedno več ljudem simpatičen. Zato lahko tudi osel postane igračka za otroke, kar vzpodbuja tudi Ministrstvo za kmetijstvo, ki naj bi nudilo subvencije za nakup oslov. Zaradi neznanja in nesposobnosti slovenskih kmetovalcev bo tudi osel postal zanemarjena žival, spet bodo polna razna zavetišča in ranči, država pa odgovornosti ne bo prevzela, kot že tolikokrat. Nam najbližji je rezervat Liburna v hrvaški Istri, v dolini Raše ob cesti Reka-Pulj.

Posnetek, ki ga dodajam, je zaradi krotkosti osla in sadizma mučiteljev eden najhujših, ki sem jih kdaj videla.



Če se povrnem h konjem - droben žarek upanja, da bo med nami vedno več ljudi, ki jim je res mar konj, je peticija za odpravo rollkura. Vesela sem, da je peticijo podpisalo toliko ljudi, če je še niste, jo lahko podpišete sedaj. Dokaz, da je peticija lahko uspešna, če je besedilo napisano jasno, z dobro argumentacijo, bralec se lahko ob peticiji veliko nauči in upam, da se bodo kaj naučili tudi tisti, ki so na istem portalu zahtevali odstavitev Vide Čadonič Špelič. Zahtev po odstavitvi in zgražanja nad Vido je bilo v javnosti veliko, peticija pa je glede na to dobila malo podpisov, le tretjino vseh, ki jih je dobil v javnosti pred peticijo povsem neznani rollkur. Čas je, da se odzove še ministrstvo in rollkur prepove.

Srečna rejna žival, pa naj bo konj ali kokoš, je lahko le tista, ki živi v naravi, brez stika s človekom, že rojena na prostosti. Kar je dandanes težko, živalim smo odvzeli okolje, rejne živali so v naravi podobno kot hišne izgubile svoje mesto. Zato ne morejo biti na primer na območjih, kjer rastejo ogrožene travniške rastline (zapuščeni konji v delti Donave), a tudi brez tega bi bilo ustreznih območij še precej, predvsem v tujini, kjer so na volj ogromna prostranstva brez ljudi. V Ameriki imajo nekaj čred mustangov (prostoživeča pasma, ki je nastala iz udomačenih konj), za katere si prizadevajo, da bi jih ohranili. Podobno in hudo postopno bi se lahko naredijo z drugimi rejnimi živalmi, na začetku preko rezervatov, kjer bi človek z minimalnim vplivanjem še bdel nad njimi, nato bi zaživele v popolni prostosti. 

Naši konji so za zdaj odvisni od človeka. Kljub temu lahko storimo kaj dobrega zanje – namesto, da obiskujemo dirke in predstave s konji, zahtevajmo od inšpekcij ukrepanja v primeru slabega ravnanja z živalmi, preprečujmo prodajo in zaslužkarstvo rejcev, bodimo botri rejnim živalim tam na rančih in posestvih, kjer živali niso predmet izkoriščanja, zaslužka in kjer ne bodo šle v zakol. Rehabitacijski center Petra Društva za zaščito konj, Ranč Kaja in grom, Zavod Koki in še marsikdo, ki ga sedaj po krivici ne omenjam, ker zanj sploh ne vem, bodo veseli vaše pomoči. Delajo to, kar bi že zdavnaj morali lastniki teh živali. Gasijo požar, ki ga je zanetil lastnik, UVHVVR pa ga niti ne poskuša gasiti, čeprav je plačan za to. Spomnite se žrebička pri Vrhniki, takrat smo od Vide izvedeli, da "takšno je življenje" … Seveda si tudi od novega vodstva ne moremo obetati česa boljšega, zato bo potrebno na UVHVVR pritiskati še naprej. Pritisk je nujen, kar že zelo dolgo dobro ve zelo uspešni rejsko-klavniški lobi, učinki pa so vidni v bedi rejnih živali.  

Za konec nam preostane še Slovensko združenje rejcev konjev pasme Posavec. Pasma, na katero so člani in drugi Slovenci sila ponosni. Primeren za vprego, vzrejen za meso. 1550 konj, bodočih trpljenj v klavnicah. (KLIK - od 19. minute naprej). Ljubezen do denarja in konj gre skozi želodec, spet.  

 



Foto - Kmetija Simonišek

Pred kratkim so imeli občni zbor, na katerem so za novi, 5-letni mandat ponovno izvolili Antona Simoniška, ki je bil v času prvega mandata pravnomočno obsojen na zaporno kazen zaradi mučenja živali, saj je z avtom vlekel sosedovega psa, nato je mrtvega odvrgel v grmovje.   Anton Simonišek ima veliko privržencev, tudi število všečkov se je na njihovem FB profilu v zadnjih dveh mesecih precej povečalo ... Bil je ponovno izvoljen v svoj položaj, čeprav statut društva prepoveduje izvolitev v položaje vsem, ki ravnajo v nasprotju s cilji in nameni društva. Po statutu si mora Združenje prizadevati za dobrobit konj in drugih živali, seveda pa mora pri tem upoštevati Zakon o zaščiti živali in drugo zakonodajo s področja zaščite živali. Tako lastnega statuta ni kršil le Simonišek, tudi vsi člani, ki so glasovali zanj.

Nekaj članov je sicer opozarjalo na to, poudarjali so neozaveščenost in nerazgledanost svojih članov (ki je pri marsikaterem slovenskem kmetovalcu velik problem), zato so začeli z dopisom obveščati svoje člane o dejanjih predsednika. Brez učinka, saj so člani brez morale in skrbijo le za svoje drobne interese. Takšna miselnost je le potrditev tega, kar trdim že dolgo in čemur mnogi oporekajo, saj je lažje videti krivce le izven sebe. Za stanje v državi niso krivi le razni janše, krivi smo vsi. Vsak posameznik je sebi in drugim odgovoren za lastna dejanja. Vsi sooblikujemo svoje okolje, državo. Torej – redki člani združenja, ki Simonišku nasprotujete – ne imejte društev za zaščito živali ali moje malenkosti za zaveznike le nekaj dni pred občnim zborom - takrat je že prepozno. Trudite se še naprej, raziskujte, obveščajte javnost, inšpektorat za notranje zadeve, zahtevajte od ministrstva za kmetijstvo, naj ukrepa. Zapomnite si: Beseda ni konj. Brcne pa lahko.

Barbara


p.s.: Glede prejšnje kolumne se je razvnela debata za ali proti uživanju mesa. Nekateri nasprotniki so se trudili argumentirati stališča, zagovorniki ne. Nimam nič proti, če nekdo meni, da je "v tem članku veliko neumnosti", vendar bi bilo korektno, da bi potem napisali tudi, katere so te neumnosti in zakaj. Ljudje naj bi bili razmišljujoča bitja in stališča, kakršnakoli že, je treba argumentirati. Kako to dopovedati človeku, ki želi pokazati svoj dober odnos do živali s srhljivo navedbo, da "kunca vedno najprej umiri, preden ga ubije", pa je večno neodgovorjeno vprašanje.

Pale Horses - Moby. 

 

 

Pri delu za dobro ne ostanite sami.

 

 

Prejšnje Barbarine kolumne: 

 

 

Barbarina kolumna: Rejne živali, izkoriščane in prezrte

 

Barbarina kolumna: Preveč nas je!

 

Barbarina kolumna: Trgovine za živali - male prodajalne groze

 

Barbarine kolumne: TRI -  1. del, 2. del, 3. del

 

Barbarina kolumna: Obredni zakol na ustavnem sodišču

 

Barbarina kolumna: Pasje borbe - naša ponovno prezrta realnost?

 

Barbarina kolumna: Zakaj je pes z očali problem?

 

Barbarina kolumna: Živali v šolah

 

Barbarina kolumna: Miti in grozodejstva o živalskih vrtovih

 

Barbarina kolumna: Odnos medijev do živali

 

Barbarina kolumna: Zaščita za vse, le za živali ne

 

Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

 

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

 

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

 

Barbara, ti si bolj za živali

 

 

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.