15.04.2015

Barbarina kolumna: Poskusi na živalih

BARBARINA KOLUMNA

 

Piše: Barbara Győrfi

Foto: Tatjana Vuković (levo)

 

Poskusi na živalih so ena od najbolj razširjenih oblik zlorabljanja živali. Vsako leto umre v laboratorijih po svetu 115 milijonov živali, od tega 12 milijonov v Evropi. Še višje in neznano število jih životari naprej do lastne bedne smrti. 

Za poskuse se največ uporablja majhne živali – miši, podgane, morske prašičke, kunce, ker se te živali ne morejo upirati, njihova oskrba pa je poceni. Ko znanost presodi, da potrebuje druge živali, pridejo na vrsto še mačke, psi, prašiči, opice, ptice, ribe, ovce, prašiči, osli, vse je primerno za človeško dobrobit. Trg testiranj se zaradi pritiskov še preredkih posameznikov in organizacij prepočasi umika izven meja EU, največ na Kitajsko, kjer so razmere za živali še hujše kot v evropskih laboratorijih.

Pravilnik o poskusih na živalih
Direktiva o uporabi živali za poskuse

Testiranj je ogromno, saj se izvajajo za vsako malenkost, pogosto se podvajajo, saj podjetja med seboj ne sodelujejo in velikokrat izumljajo toplo vodo. Zakonodaja je na tem področju nedorečena, saj ni namenjena zaščiti živali, le ščitenju človekovih interesov. Kaj pomaga, da moramo za poskuse dobiti dovoljenje – od človeka in institucije, ki poskuse zagovarja? Kaj nam pomagajo dovoljenja za izdajo zdravila, če jih izdajajo agencije, financirane s strani farmacevtskih podjetij?  

Kljub raznim testiranjem farmacevtska podjetja še vedno vsako leto umaknejo iz trga več zdravil zaradi škodljivih učinkov, ki se pogosto pokažejo šele po več letih uporabe zdravila in so lahko tudi usodni. Glede na ugotovitve francoskih znanstvenikov Bernarda Debréja in Philippa Evena, ki sta odkrila, da zaradi neučinkovitih, celo škodljivih zdravil, ki jih predpisujejo nekritično predpisujejo zdravniki, umre celo več ljudi kot v prometnih nesrečah (Dnevnik, 19. 9. 2012).  Poskusi na živalih so nesmiselni že zaradi preproste logike – večina zdravil iz humane medicine ni primerna za zdravljenje v veterinarski medicini.

Faze poskusov:

1. kemične in laboratorijske analize,

2. neklinične farmakološke analize in poskusi na živalih,  

3. faza I: preizkusi na prostovoljcih - od 20 do 200 prostovoljcev,

4. faza II: preizkusi na majhnem številu pacientov - sodeluje od 100 do 500 pacientov prostovoljcev,

5. faza III: preizkusi na večjem številu pacientov - sodeluje od 100 do 3000 pacientov prostovoljcev,

6. faza IV: post-marketinški preizkusi (farmakovigilanca) (vir: VIP, 05/2006).

Tudi če bi bili poskusi v farmaciji še nujni, bi moral razvoj stremeti k spremembi 2. faze, k popolni odpravi poskusov na živalih. Lobiji proti omejevanju testiranj na živalih pa so zelo močni. Mojca Drčar Murko, nekdanja evropska poslanka in članica odbora za okolje v Evropskem parlamentu, je povedala, da so bili vsi sočlani odbora proti njenemu predlogi glede omejevanja poskusov, češ da bi bil pri tem oviran razvoj znanosti. Kolegica iz odbora, žal njeno ime ni bilo zapisano, jo je obdolžila, da "ubija raziskave in s tem otroke" (Delo, 1. 4. 2009).

Leta 2013 so se v EU zbirali podpisi za prepoved poskusov na živalih Stop vivisection. Potrebno je bilo zbrati milijon podpisov, da se pobuda posreduje Evropski komisiji. V Sloveniji se je na tem področju najbolj angažirala Veganska iniciativa, ki je uspela motivirati tudi velik odstotek Slovencev, da so podpisali pobudo. Če me spomin ne vara, smo imeli največji odstotek podpisnikov glede na število državljanov. Število podpisnikov je bilo preseženo po vsej EU - zbralo se je 1,35 milijona podpisov. Odgovor iz Evropske komisije bi moral priti že oktobra lani, a so objavili, da ga bodo posredovali 11. maja letos. Držimo pesti, da bo v korist živalim.

AAALAC (Association for Assessment and Accreditation of Laboratory Animal Care) je neprofitna organizacija, ki izdaja akreditacije farmacevtskim podjetjem, če upoštevajo priporočila za humano rabo živali v znanstvene namene. Seveda se veliko farmacevtskih podjetij odloča za to akreditacijo, saj poskusov ne prepovedujejo, "le" omejujejo. Podjetja vedo, da jim navidezna deklarativno zavezovanje k humanejšemu odnosu do živali prinaša korist, a so kljub temu hudo skrivnostna glede konkretnih podatkov. Ne nasedajmo jim.

Krke in Leka, ki naj bi bila mednarodno uveljavljeni podjetji, na seznamu ni. Če pogledamo njihovo spletno stran – zakaj bi pisali o svojih farmah beaglov pred leti, kupovanju mačk od okoliških kmetov (vir: Lea Eva Müller) ali o številu poginulih živali v poskusih, če se lepše bere, da spodbujaš prostovoljno delo zaposlenih in pri tem zbiraš hrano za male živali. Spet bodo ljubitelji živali servilno hvalili Krko.

Razlogov, da se ohranjajo testiranja na živalih, je več. Testi na živalih so dobičkonosni, države so jih še vedno pripravljene financirati. Tudi po nastopu recesije so v Veliki Britaniji sredstva za poskuse na živalih v letu 2009 v primerjavi z letom prej povečali za skoraj trikrat, z 1,3 milijarde na 3,6 milijarde funtov letno (Dnevnik, 28.7.2009). Poskusi na živalih so tudi varovalka na sodiščih, da oškodovanci ne morejo dokazati škodljivosti nekega zdravila, pa tudi z moralnostjo tega početja se raziskovalci ne ukvarjajo. Sčasoma otopijo tako, da niso sposobni več niti odnosa do pacientov, vedno pa je prisoten tudi strah pred novostmi, pred katerim ni imun še tako izobražen človek. Na podlagi doslej videnih posnetkov in fotografij osebno menim, da gre v nekaterih primerih tudi za sadizem raziskovalcev, ki s prej omenjeno otopelostjo ni povezan. Naduta, od ljudi in zdravega razuma odtujena znanost ne dokazuje nujnosti poskusov. Premalo je znanstvenikov kot Thomas Korff iz univerze v Heidelbergu, ki je razvil poskuse, pri katerih je zmanjšal število živali na minimum, ponekod pa je poskusne živali povsem nadomestil s poskusi na tkivih, krvnih celicah ipd.  Za svoje delo je bil nagrajen.

Grafit in foto: Banksy


V Nemčiji obstaja združenje zdravnikov in drugih znanstvenikov, ki se zavzemajo za omejevanja in prepovedi testiranj na živalih. Kdaj lahko pričakujemo takšnega znanstvenika tudi doma? Osebno vem le za Martino Klarič, Izolanko, ki dela v laboratorijih JRC Ispra v Italiji, kjer razvijajo alternativne metode testiranj. Slovenski zdravniki se s tem ne ukvarjajo – nasprotno, so veliki zagovorniki testiranj na živalih. Pred dvema letoma sem našla debato na forumu študentov medicine Medeno srce. Sicer nisem medicinka, v tem primeru bi lažje zagovarjala svoja stališča, a nekdo jih mora, saj odziva društev ni bilo. Takrat sem najbolj videla, kakšnih žaljivk in posmeha je deležen nekdo, ki si drzne razmišljati drugače, ki vsaj podvomi v poskuse na živalih, kaj šele, če skuša predstaviti alternativne metode, ki študentov medicine ne le ne zanimajo, temveč jih večina že vnaprej zavrača. Razen študentke, ki je debato o poskusih začela in še ene druge članice foruma sem bila s svojim mnenjem edina, napadalcev pa ogromno. Vodilni med njimi je bil Jernej Kukovič, administrator foruma, ki je čez čas v časopisih opozarjal na slab položaj mladih zdravnikov, ki ostajajo brezposelni. Ker je bil tudi sam med njimi, se je zaposlil v drugi stroki, na srečo pa bo v našem zdravstvu en medicinski robot manj.    

Obrnila sem se na DZZŽ Ljubljana, na edino društvo, za katerega sem vedela, da so se s tem področjem že ukvarjali, potrdili so, da so na Medicinski fakulteti tudi že imeli predavanje o poskusih na živalih, a ga niso bili pripravljeni ponovno prirediti. Članica Petra Mohar je le odrezavo odvrnila, da naj ga imam kar sama. Torej – pripraviti predavanje o temi, ki je ne poznaš dobro, po nepotrebnem zapravljati čas in denar za potne stroške, društvo z veliko člani, med katerimi so vsaj odvetniki in biologi, če že ne tudi kakšen medicinec, pa je le nekaj ulic stran in ima predavanje že pripravljeno … Kje je smisel tega? Vprašala sem jo, prosila za razlago, ki je ni bilo, raje je začela z žalitvami. Ne prvič. Odnehala sem, počakala nekaj časa, na vprašanje o alternativnih metodah krasen odgovor od Prijatelju životinja, ki ne le odgovorijo na pošto, temveč so prijazni in se potrudijo, da pomagajo uporabniku. Del odgovora, ki se nanaša na témo, je spodaj v Prilogi 1. Nato sem z istim vprašanjem hotela preveriti ustrežljivost ljubljanskega društva. Odprla sem e-naslov z izmišljenim imenom in dobila sicer hudo skop, a sila vljuden odgovor Petre Mohar. Navedla je le dve spletni strani, za kateri sem že vedela od Prijatelju životinja, ter se zahvalila, da skrbim za živali. Prosim. Malenkost, Petra. ;-)

Našla sem tole fotografijo - Ker so očitno aktivni na tem področju, je skopost z informacijami še manj jasna. Zato dodajam hvalevredno brošuro Kritični pogled na poskuse na živalih Slovenskega veganskega društva, ki se jim ob tej priložnosti zahvaljujem zanjo, saj je zaradi pomanjkanja dostopnosti informacij v Sloveniji še toliko bolj dragocena - KLIK.

Le redki zdravniki v Sloveniji poskusom nasprotujejo (o njih kaj konkretnejšega, če bodo želeli, morda ob drugi priložnosti), naj dodam le, da sami vedo, kako agresivni znajo biti zagovorniki prevladujočega mišljenja v medicini, zato se ne izpostavljajo direktno, kot sem se jaz, temveč so bolj modri - svoje mnenje poskušajo kolegom občasno dopovedati po ovinkih. Gre le za štiri zdravnike v Sloveniji. Povedali so, da še sami težko dobijo informacije, če je neko zdravilo testirano na živalih, če pa že, pri predpisovanju dajejo prednost temu zdravilu.

Pri nas je za te podatke pristojna Javna agencija RS za zdravila in medicinske pripomočke info@jazmp.si . V zvezi s tem sem jim poslala vprašanja za nekaj pogosto predpisanih zdravil ter zdravil, ki jih dobimo brez recepta: Maxitrol, Ranital, Nalgesin S, Primotren, če so bila testirana na živalih oziroma če so bile testirane sestavine zdravil ter kakšna je bila pogostost testiranj. Odgovora po dveh tednih do oddaje kolumne še nisem prejela in dvomim, da ga bom.

Slovenski izobraževalni sistem ne zaostaja za farmacijo. Vendar je v Nemčiji študent biologije opravil vse izpite, čeprav je zavrnil opravljanje poskusov na živalih. Bi jih lahko tudi pri nas? 

Veliko lahko na tem področju naredijo študenti sami. Prilagam del pretresljivega pisma bivše študentke biologije.

"Ja, na faksu smo delali poskuse na živalih (krastače, podgane, morski ježki). No podgane smo dobili že mrtve ali pa uspavane, jih je bilo treba samo pravilno razparati in proučiti notranje organe, krastače pa so bile žive. Po dveh vajah smo se uprli profesorju. Prosili smo ga, naj sam izvede vajo (uspava žabo, jo odpre in npr. priklopi njen srček na aparat...) pa bomo mi samo gledali in zapisovali opazovanja. Neetično se nam je zdelo, da bi mučil vsak par svojo žabo. Večina žab je namreč poginila že ko smo jih odprli (ker smo prerezali npr kakšno žilo), tako da je bilo treba ubiti več žab za eno vajico.

Je pa res, da jaz nisem mogla odpreti ne podgane ne žabe. Meni se to tako hudo smili, da sem šla rajši kar stran. Sploh ta velika bela lepa podgana, ki sem jo dobila na plošči pribito kot kristus... ajej, se rajši ne spominjam."

Druga biologinja, ki je študirala nekaj let kasneje, mi je rekla, da nekje moraš potegniti mejo, če hočeš biti biolog. Ona je potegnila mejo pri nevretenčarjih. Edini poskus, ki so ga imeli na živalih, je bila razčlenitev deževnika, saj so biologi vzhičeni nad tem, kako kompleksen prebavni sistem ima.

Potegneš črto, da je lažje tebi, ne živali. Tako kot imajo različne oblike življenja različne organe za vid, denimo, ga imajo morda tudi za bolečino. Kdo lahko dokaže, če deževnik čuti ali ne čuti bolečine, če nima čutilnih živcev, hrbtenjače ali možganov? Tako ona kot jaz tega ne vemo, lahko le predvidevamo, če gledamo na živali z antropocentričnega gledišča. Po mojem mnenju bi Zakon o zaščiti živali moral biti razširjen tudi na zaščito nevretenčarjev.

Čudno skrito pa je na tem področju delo Strokovnega sveta za zaščito živali (v nadaljevanju SSZŽ). Gre za organ, ki naj bi dajal dovoljenja za poskuse ter urejal še vrsto vprašanj glede živali, a njihovega dela ne poznamo. Doslej nisem prejela nobenega poročila, zapisniki sej so skopi, zapiska zadnje seje nisem mogla niti prejeti, saj bi ga morali člani potrditi na naslednji seji. Kdaj? SSZŽ je bil v sedanji sestavi razpuščen, novega pa še ni, čeprav bo kmalu minilo že leto. Prašičerejcu Židanu se ne mudi, imenovanje novega SSZŽ je zadnja skrb. 

Naj se dotaknem še kozmetike. Še vedno obstajata črna in bela lista, čeprav osebno ne verjamem v smiselnost teh list. Podjetje Weleda je na beli listi. V resnici pa ima le certifikat NaTrue, ki dokazuje le ekološko pridelavo sestavin, "živalskih" certifikatov pa nima. Zelišča za Weledo so namreč pridelana po biodinamični metodi. Njeni utemeljitelj, kot tudi soustanovitelj Welede, je Međimurec Rudolf Steiner, ki je bil že zaradi ustanovitve waldorfske pedagogike nedvomno zelo zanimiv človek, ljubitelj živali pa ravno ni bil. 

Biodinamična metoda ima dve pomanjkljivosti. Temelji na horoskoparstvu. Pristaši astrologije niso nikoli znali razložiti, zakaj bi imeli vpliv na Zemljo le planeti našega osončja, le ena zvezda, Sonce in le en satelit, Luna. Kako lahko določimo, katera nebesna telesa in kako oddaljena so, imajo vpliv na Zemljo? Kdo lahko potrdi ali ovrže, če imajo vpliv na Zemljo denimo tudi Jupitrove lune ali plast asteroidov med Marsom in Jupitrom? Geocentrizem pomeni le nedoslednost, noben astronom ne verjame v astrologijo.

Druga pomanjkljivost biodinamične metode, bolj pomembna za to témo, je seveda odnos do živali. Pri tem nimam v mislih samo raznih vudu zakopavanj kravjih lobanj in rogov. Biodinamika je živalim hudo neprijazna, saj škodljivce na vrtu odpravlja s pobiranjem škodljivcev, ki se jih zažge ali utopi v vodi, zatem se pepel ali gnojilo potreseta po vrtu. Res se lahko vprašamo, kakšni ljubitelji živali smo, če povzročamo živalim tolikšno trpljenje, le zato, da bi imeli lepo solato. Ni dokazov, da nevretenčarji bolečine ne čutijo. Žival je žival, vsako je treba spoštovati.

 

Foto: Franz Marc: Bunnies

Največ certifikatov v kozmetiki lahko najdemo na tej strani.

Od podobnih certifikatov v farmaciji smo še zelo daleč. Za začetek bi bilo dovolj že, da bi bila zdravila, ki niso testirana na živalih, ali se testi vsaj niso ponavljali, posebej označena. Redki slovenski zdravniki, ki sem jih že omenila, pravijo, da je sistem prevelik, močan in agresiven (kot v forumu Medeno srce), zato se je za zdaj nemogoče boriti proti temu, ker ni dovolj velike mase ljudi in organizacij, ki bi to zahtevali. 

24. april je svetovni dan laboratorijskih živali. Hipokrizija, od katere nimajo živali nič. Priložnost,  da se vsaj na ta dan veliki ljubitelji živali, kot smo, vprašamo, koliko trpljenja živali je v plombi v našem zobu. 

 


 

Barbara

 

Priloga 1: del pisma Prijatelji životinja, Zagreb, za društvo Maja Oreškić. 24. 12. 2011:

"… teško je naći popis alternativnih metoda jer ljudi zamišljaju kako za svaki pokus na životinjama treba jedna nadomjesna alternativna metoda, a situacija nije takva. Ukratko o alternativama i o Europskoj zakonskoj regulativi vezanoj uz alternative možete naći ovdje. Na razini Europske Unije djeluje centar ECVAM. U Americi osmišljavaju cijeli jedan novi pristup istraživanja u farmaciji. Primjetite kako se životinje izbacuju iz svih koraka istraživanja jer se svaka od razina modificira tako da bude preciznija, a životinje ne pridonose preciznosti rezultata. Na razini toksikologije (a i otkrivanja lijekova), SAD ide i dalje s programom Tox21. Radi se o programu skeniranja kemikalija koji je također usmjeren prema što manjem korištenju životinja, a temelji se na klik. Inicijativa "Safer medicines" direktno kritizira dosadašnje načine otkrivanja lijekova. Američko društvo NAVS daje brojne odgovore. Svakako proučite ova pitanja! Bit će vam sve jasnije. Smatra se da je za liječenje ljudi opasno koristiti životinje jer rezultati koje dobijemo na njima nas navode na krive zaključke! Dakle, čak i kad ne bi postojala ni jedna alternativna metoda, i dalje ne bi bilo dobro koristiti životinje jer je takva praksa opasna za ljude. Zašto? Smatraju da je to zato jer samo u SADu godišnje od posljedica uzimanja lijekova umre 100 000 ljudi dok čak 2 milijuna ima negativne posljedice. Uzimanje lijekova je 4. uzrok smrti! Zanimljivo!".

 

Priloga 2: (Seznam je star 4 leta, morda je nepopoln, vir neznan)

 

Seznam organizacij v Sloveniji, ki opravljajo testiranja na živalih:

- Krka, Novo mesto,

- Lek, Ljubljana,

- Onkološki inštitut, Ljubljana, 

- Inštitut Jožef Stefan, Odsek za biokemijo in molekularno biologijo, Ljubljana,

- Medicinska fakulteta (posamezni inštituti in katedre),

- Veterinarska fakulteta (posamezni inštituti),

- Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko, Domžale in Oddelek za biologijo, Ljubljana,

- Zavod RS za transfuzijsko medicino, Center za razvoj in izdelavo diagnostičnih reagentov, Ljubljana.

 

Seznam organizacij, ki občasno izvajajo poskuse na živalih v znanstvenoraziskovalne namene, običajno v sodelovanju z drugimi raziskovalnimi organizacijami:

 

- Stomatološka klinika, Ljubljana, 

- Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive vire, Ljubljana, 

- Splošna bolnišnica Maribor, Oddelek za nevrokirurgijo, Maribor, 

- Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana,

- Snežnik d.d., Kočevska reka, 

- Klinični center: Klinika za plastično kirurgijo in opekline, Travmatološka klinika, Ortopedska klinika, Ginekološka klinika, Klinični oddelek za kardiologijo, Ljubljana,

- Bolnišnica Golnik, Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo, Golnik,

- Nacionalni inštitut za biologijo, Ljubljana,

- Kmetijski inštitut Slovenije, Ljubljana,

- Biomedicinski center Celica d.o.o., Ljubljana.

 

Prejšnje Barbarine kolumne: 

 

Barbarina kolumna: Beseda ni konj

 

Barbarina kolumna: Rejne živali, izkoriščane in prezrte

 

Barbarina kolumna: Preveč nas je!

 

Barbarina kolumna: Trgovine za živali - male prodajalne groze

 

Barbarine kolumne: TRI -  1. del, 2. del, 3. del

 

Barbarina kolumna: Obredni zakol na ustavnem sodišču

 

Barbarina kolumna: Pasje borbe - naša ponovno prezrta realnost?

 

Barbarina kolumna: Zakaj je pes z očali problem?

 

Barbarina kolumna: Živali v šolah

 

Barbarina kolumna: Miti in grozodejstva o živalskih vrtovih

 

Barbarina kolumna: Odnos medijev do živali

 

Barbarina kolumna: Zaščita za vse, le za živali ne

 

Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

 

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

 

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

 

Barbara, ti si bolj za živali

 

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.