11.05.2015

Barbarina kolumna: Mačke

BARBARINA KOLUMNA

 

Piše: Barbara Győrfi

Foto: Tatjana Vuković (levo)

 

Pomlad je. Lepa, zelena. Za vsakega, ki nam ni vseeno za živali, pomeni pomlad tudi čas "cvetenja" številnih neželenih legel. Mačjim očem, ki vas izpod avtomobila ali smetnjaka opazujejo že mesece, se pridružijo še kakšne nove, še bolj lačne.

 

Za krdela, ki jih najdemo v skoraj vsakem kraju, skrbijo, recimo jim, mačkarice. So posebna bitja. Stereotipna predstava o njih se nanaša na malce čudno starejšo žensko, ki hrani mačke. To so babice, ki svoje pokojnine poleg stroškov namenjajo predvsem za mačke, zaradi česar so deležne užaljenosti svojcev, da niso vnukom kupile že desete igrače ta mesec. Upokojenskih izletov za njih ni, svoj skromni evro porabijo za mačke. Nekaterim se zdijo še rahlo zmedene, nezaupljive, a lačne pozornosti, saj bodo o svojih težavah in mačjih revšetih razlagale vsakomur, ki jim bo poklonil nekaj minut. 

 

Mačkarice so strelovod za frustracije drugih ljudi. Krive so, da se namnožijo mačke v okolici, krive so za neurejenost soseske, pri čemer smeti ali igle džankijev niso problem, brezčutnost, ta čudovita lastnost večine ljudi, se v odnosu do mačkarice pokaže v vsej svoji veličini. Miselnost mačkaric (naj mi redki moški pripadniki oprostijo ta izraz) je teritorialna, kot mačja. Ne hodi po mojem. Imaš svoj teren in skrbi za tiste mačke, jaz imam svoj red. Zbolela si? Naj bo, bom poskrbela še za tvoje, če boš ti za moje, če bom bolna jaz. Pomoč je sprejeta ambivalentno – veselje zaradi razbremenitve hitro nadomesti tesnoba, kaj bom pa potem z mano. Včasih je tesnoba tudi razumska: ali lahko zaupam tej osebi? Pogosto s hranjenjem mačk izpolnijo prazni del sebe, ki je ostal po odhodu otrok od doma ali upokojitve. Rešujejo tudi svoje težave, ne le mačjih, zato se z mačkami ustvari čudna simbioza. Kdo potrebuje koga bolj?

 

Starost in njeni spremljevalni pojavi niso nujni del mačkaric. Mačkarski podmladek ne podeduje nujno rahlo zatohlega šarma mačkaric, vonj po sivki mačkaric izgine, z generacijami se poveča ego. Tako se mi je pred časom oglasila D.H. iz Kopra. Mail z oglasom za muco, nekaj dopisovanja, vse krasno, ko vidiš, da ima nekdo na drugem koncu iste izkušnje kot ti, nato čez čas drugi oglas, če ga posredujem naprej. "Sunny išče zavedno svoj dom". Da naj bi se mačka zavedala, da išče dom in podobno. Hotela sem dobro, omenila sem, da etološka vprašanja ne sodijo ravno v oglas in da bi bilo za oglas bolje, če bi bil vsaj za silo slovnično pravilen. Kot sem opazila zadnjič, še grafitar v Studiu City piše slovnično pravilne grafite. 

 

Potem je bilo prijaznosti konec. Iz vsega, kar sva delili prej, je izluščila le to, kar naj bi ji koristilo pri očitkih. Neresničnih, saj sem pošto hranila in sem vedela, kaj sem zapisala. Da sem "samooklicana vsestranska izvedenka", da "napovedujem neke silne projekte" in da "naj grem na teren, da se naučim človečnosti".

 

Mirno sem ji odpisala, imela sem argumente, ki jih ni zmožna razumeti. Nikoli se nisem oklicala za nič, vsestranska žal nisem, bi bilo lepo, če bi bila, izvedenka prav tako nisem, ker ne morem biti. Tudi napovedovala nisem nekih silnih projektov, ker jih ni, moje delo ni projektno. 

 

Res je, imela je prav, ne delam nič. Kolumne se napišejo same, v minuti, ne v povprečno treh dneh. Zanje ni treba zbirati podatkov, prav tako ne za prijave, ki se napišejo same. Če grem v gostilno, ker nekdo v družini praznuje rojstni dan in tam najdem živali v slabih pogojih, se obrnem stran. Če vidite na nebu pikice, ki letijo proti severovzhodu, dragi bralci, vedite, da so to dokumenti, informacije javnega značaja, ki avtomatično kar same letijo k meni, saj jih fehtam le telepatsko in jih niti slučajno ne potrebujem, ker ne težim inšpektorjem, nikoli. Treba jih je pustiti pri miru, saj ne smejo imeti nobenega dela, z živalmi pa je vse lepo. Predavanja in razstave so nebodijihtreba, a se organizirajo kar same, tudi kakšen predlog za spremembo zakonodaje na CNVOS dobijo tam zaposleni preko ptičice, ki v kljunčku prinese sporočilce iz neba in si je le izmislila, da sporočilce pošiljam jaz. Ne, jaz v resnici ne delam čisto nič. Sašo Hribar in jaz sva umetnost brezdelja razvila do absurda. 

 

Nato njenih besnenj nisem več niti brala. 

 

Dobro je, če pri takšnih ljudeh naredite kaj v nasprotju z njihovimi pričakovanji, potem hitro pokažejo pravi jaz, svoj užaljeni, cepetajoči ego. Ni me več presenečalo, da je skregana z vso lokalno sceno na Primorskem in noče sodelovanja z nikomer.

 

Pokazala je, da razume le lastno delo. Hitri rezultati. Pobereš mačko s ceste, jo porihtaš, napredek opazuješ iz dneva v dan. Občutek lastne vrednosti je pogojen s številom oddanih mačk. Delo kot moje se ne vidi nikjer, vzame pa veliko časa, včasih tedne in mesece, nekdo se mora ukvarjati tudi s tem. In pri tem še vedno pobereš kakšno mačko. Torej razni antoni komati, ustvarjalci tega portala in nenazadnje tudi jaz nismo vredni nič, ker samo govorimo, čepimo za računalniki in pisarimo. To ni nič, le teren je nekaj vreden, le mačka je pomembna!

 

Ker pa sem radovedne sorte in do jezika nisem ravnodušna (domoljubje je skrb za jezik, ne mahanje z zastavicami) sem za mnenje prosila Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Prejela sem sledeči odgovor: "Besedne igre so v oglasih primerne, celo zaželene, saj popestrijo besedilo, vendar morajo biti ustrezne, kar pa ta, ki jo navajate, ni v celoti. Prislov zavedno namreč v prvi vrsti pomeni "takó, da se zaveda pripadnosti kaki skupnosti ali nazoru", ta pomen pa, tudi če odmislimo etološki vidik in mačko počlovečimo do razumnih meja, ne ustreza. Drugi pomen "takó, da se zaveda" je v naši zavesti precej manj prisoten, zato se besedna igra oglasnega sporočila ne zdi najbolj posrečena. Marko Snoj (marec 2015)"

 

Seveda se strinjam s tem, da bi lahko bili oglasi drugačni. Zakaj ne bi napisali, da bomo pod oknom tistega, ki živali ne bo posvojil ali vsaj posredoval oglasa naprej, en mesec pod oknom vadili trobento in violino? 

 

Glede tega, da naj grem na teren, pa ji nisem odgovarjala. Raje opišem zdaj. 

 

Mačka je žival, ki me spremlja vse življenje, zato ne preseneča, da sem preko mačk zabredla v zaščito živali. Potem sem postala pozornejša na ljudem manj ljube živali, a dom si še vedno delim le z mačkami. Slučajno je naneslo tako. Nimam jih rajši kot druge živali, le bolje jih poznam. Pred devetimi leti sem stanovala najprej v centru Ljubljane, nato na Škofljici, zato sem se največ gibala v centru. Nekaj časa sem opazovala šviganja pod avtomobili. Našla sem lokacije in se trudila spoznati mačkarice. Delovale so na dveh ali treh lokacijah v centru. Bila sem povsem brez izkušenj, hotela sem videti, kako lovijo mačke, kako poteka postopek, da se mačko odpelje na sterilizacijo, vrne v okolje, mladičem išče domove, vse. Spoznavala sem predvsem eno med njimi. Bila je vesela. Potem pa sem počasi spoznavala, da ji moje spoznavanje "mačjelova" ni pomembno, obljube, da bova živolovko nastavili jutri, so ostale neizpolnjene, več so ji pomenile kave z mano, da ima komu pripovedovati sto in eno mačjo zgodbo, ki jih je bilo vedno manj, vedno več pa njenih zgodb. Imela je kaj povedati, vendar sem videla, da nikoli ne bom zaželena sogovornica, le poslušalka. Prisilno pasivna vloga me je začela utrujati. S popito kavo ugotavljaš, da je popita tudi vsa tvoja energija. 

 

Na drugi lokaciji so bili drugačni ljudje. Znani skladatelj, bivša tr'šica, še dva ali trije penziči. Vsak s svojo zanimivo zgodbo, Barbara, ti boš rezerva, če me ne more nadomestiti prva rezerva. Ok, a potrebovala sem več. Na tretji lokaciji je bilo stanje prav tako urejeno, vse mačke "porihtane", kot se krajše reče opravljeni sterilizaciji in kastraciji, vse dobro oskrbovane, z le dvema stalnima hranilkama. Moja pomoč je bila končno bolj dobrodošla, a potem je čez nekaj mesecev prišla selitev. 

 

Nikoli jih nisem pozabila, čarobnih duš z Lepodvorske, še po selitvi sem hodila k njim. Vedno manj jih je bilo, nato ni bilo videti nobene več, a je nekdo še skrbel zanje. Že dolgo se nismo videle in za vse nas je bolje tako. Sledilo je dokončno spoznanje, da je vsak dober v nečem, da ni treba, da vsi delamo vse in vsi isto. Da moram najti svojo vlogo pri zaščiti živali. 

 

Foto: Muce Lepodvorska 

 

Kako bi se moralo ravnati s prostoživečimi mačkami? 

 

Štiri moje mlajše mačke so rezultat stanja v Murski Soboti, kakšno sem uspela oddati. Naključne najdbe. Kaj bi bilo, če bi jih  še iskala? Saj so mesto in društvo poskrbeli zanje, a brezvestneži okrog nas si ne morejo kaj, da ne bi še česa odvrgli, smet ali mačko, saj je vseeno. Za mačke skrbi nekaj stereotipnih mačkaric, poznam le eno izmed njih. Njihovi odnosi so pisani kot travnik spomladi, odnosi med seboj, z društvom, zavetiščem in veterinarji prav tako. Hrano dobijo delno od lokalnega društva, a se pritožujejo, a premalo, zato jo kupujejo tudi same. Prvakinje v obvladovanju cen mačje hrane v vseh trgovinah, živi računalniki točno vedo, kje bodo dobile največ za najmanj skromnih upokojenskih evrov. 

 

Po vseh teh letih me boli, da je stanje pri ravnanju s prostoživečimi mačkami še zmeraj nespremenjeno. Ljubljana ima izdelan svoj protokol ravnanja s prostoživečimi mačkami. Trikotnik občina, društva/posamezniki – zavetišče je dobro utečen. V večini krajev po Sloveniji pa srednji člen ostaja povsem brez podpore, čeprav dela to, kar bi sistemsko morala urediti država, ki bi se morala zavedati nujnosti večje vloge v vsej zadevi. Ukrepi države bi bili nujni že zaradi tega, ker marsikatera občina ni pripravljena urejati tega vprašanja – če bi bile k temu prisiljene, bi bili s strani države morda dovolj že ureditev zakonodaje ter dosleden nadzor.

 

Posledica sedanje neurejenosti je le večja količina zavrženih živali (ljudem je žal denarja za sterilizacije, ki ga mimogrede zapravijo za nagrobne sveče ali novoletna darila), veliko živali je trpinčenih, tavajo po kmetijah, če pristanejo v zavetišču, končajo v gozdu ali so evtanazirane. Vendar pa prostoživečke ne potrebujejo jamranja o tem, potrebujejo dobro organizirane institucije, razum, načrt in organizacijo dela.  

 

Država – občina. Država je vzpostavila najprej nedosledno in pomanjkljivo zakonodajo, odgovornost za to področje pa prevalila na občine, ki vprašanja zaščite živali velikokrat sploh nočejo obravnavati. Če urejanje te problematike ostane v domeni občin, je nujno sankcioniranje občin, ki te problematike ne rešuje. Večja zakonska dorečenost je nuja – prepoved odlaganja mačk v gozdove s strani zavetišč, določenost protokolov. Obvezen register mačk, obvezno čipiranje mačk. Natančna določitev dela zavetišč ter ureditev povezanosti z nevladnimi organizacijami. Lastnik enega zavetišča sodelovanje z društvi povsem zavrača, lastnik drugega svoje delo prevali na društva … Sedanja stihija škoduje vsem.

 

Degradirana območja v mestih naj se izkoristijo smiselno, tudi za prostore za prostoživeče mačke. Ureditev hišk, hranilcev, veterinarska oskrba, živali bi lahko postale okras mesta, prebivalstvo bi se učilo strpnosti do njih. Država bi morala tudi urediti tudi področje legel živali. Legla bi morala biti prijavljena in obdavčena, v nasprotnem primeru bi se moralo obravnavati kot neželeno leglo, ob primernem času bi se živali oddalo, žival pa steriliziralo na stroške lastnika, ki bi dobili tudi globo. Nujna bi bila prepoved lastništva socialno ogroženim, vsaj tistim, ki so bili to že pred posvojitvijo živali. 

 

Izobraževanje inšpektorjev, da bodo razumeli koncept nezaželenosti živali. Nekdo, ki živali oddaja, očitno ni imel zaželenega legla, če ga je pobil, prav tako ne. Če obstaja fotografija o tem, kot se je že zgodilo, naj velja za dokaz, ki bi ga morali upoštevati, ne pa, da ponavljajo mantro, da dejanja ni mogoče dokazati. Večina inšpektorjev se s prostoživečimi mačkami sploh ne ukvarja, pohvala pa velja inšpektorju Darku Pauriču iz OU UVHVVR Murska Sobota, ki je glede prostoživečih mačk v Moravskih toplicah določil, da so mačke, ki se nahajajo v okolici toplic, tudi last toplic in da je uprava hotelov dolžna za te mačke poskrbeti. Uredili so jim namestitev, veterinarsko oskrbo, hranjenje. Torej da je žival, ki se nahaja na območju nekoga, dejansko tudi odgovornost lastnika tistega območja. Nevednost ljudi ne bi več smela biti argument za neukrepanje inšpektorjev, temveč bi se po zaslugi ukrepov iz ozaveščanja prebivalstva lahko upravičeno smatralo, da je z odnosom do živali seznanjen vsak državljan, zato je vsaka kršitev zakonodaje namerna in zavestna, inšpektorji pa bi se moralo bolj zavedati, da je tudi opustitev ravnanja ravnanja mučenje živali, ne le dejanje samo.

 

Za dobro stanje bi morali biti usposobljeni tudi veterinarji. Še vedno dajejo nasvete, da mora psica pred sterilizacijo enkrat skotiti (resnični primer iz Prekmurja). Nihče na Veterinarski zbornici se ne vpraša, koliko škode stori tak veterinar pri svojem vsakdanjem delu. Žal so lastniki psice ščitili njegovo identiteto, zato prijava veterinarja zbornici žal ni bila možna. Drugi ukrep veterinarjev bi moral biti vezan na njihovo terensko delo. Veterinar, ki pride h kmetu zaradi rejnih živali, bi moral popisati še hišne živali, odrediti odvoz živali k veterinarju zaradi sterilizacije, kastracije, čipiranja, zdravstvenih težav. Če kmet tega ne bi spoštoval, bi sledil obisk veterinarskega inšpektorja, neupoštevanje ukrepov bi moralo biti finančno sankcionirano – sredstva bi se zbirala v skladu, s katerimi bi se financiralo te posege. Veterinarska zbornica bi morala znižati cene sterilizacij, kastracij, sredstev za odpravo zunanjih zajedavcev in podobno, ter poskrbeti za ozaveščenost in izobraževanje veterinarjev. 

 

Nevladne organizacije bi morale imeti večjo vlogo in vpliv - potrebujejo več pristojnosti, več finančne podpore s strani občin in države, a pokazati večjo pripravljenost na sodelovanje z javnostjo, posameznikom bi morale nuditi pomoč.  

 

Ozaveščanje prebivalstva bi moralo potekati na več načinov: preko kmetijskih svetovalcev in časopisov, občinskih glasil, vsak lastnik živali bi moral poznati vsaj osnove zakonodaje s področja zaščite živali. Nujno je zavedanje ljudi, da tisti, ki zavrže žival, finančno obremeni občino, s čimer posredno krade denar sebi in drugim občanom. Če menijo, da je mačka le stroj za lovljenje miši, bi se morali zavedati, da je glodalcev zaradi intenzivnega kmetijstva in deratizacij manj kot nekoč, in s tem manj hrane za njih, zato mora biti tudi število mačk manjše, kar se najlažje in dolgoročno doseže s sterilizacijo in kastracijo in da je mačke kljub lovljenju miši potrebno hraniti. Da mačka ni problem, ki ga preganjaš ali ubiješ, ampak poskušaš rešiti sam ali vsaj, da nekoga pokličeš, ker žal ni mogoče pričakovati, da bodo vsi pomagali mačkam. Nekateri se obotavljajo, da bi živalim pomagali še zato, ker se jim ne da ukvarjati z občino in zavetišči, razlagati večkrat, kje so našli mačko in podobno. S čudnimi postopki, pri katerih je vse odvisno od najditelja živali, jih demotiviramo od tega, da bi živalim pomagali. Seveda bi morale zato biti tudi institucije bolje organizirane, vzpostaviti protokole, da bo res dovolj, da posameznik samo pokliče nekoga. 

 

Uvedba statusa mestne živali. Naj mačka ali golob ne bosta več problem. Kot v projektu Mestni golob v Ljubljani se naj v skrb za živali porazdeli poleg sedanjih akterjev tudi na Nacionalni inštitut za javno zdravje, Inštitut za varstvo okolja in živali z etologijo. Posebej usposobljene osebe bi skrbele za namestitve živali (valilnice, hišice), spremljanje zdravstvenega stanja živali, številčnost populacije, hranjenje …  Kjer bi proračun dopuščal, bi se lahko zaposlile posebne osebe preko javnih del, mogoče bi se znotraj kakšne institucije sistematiziralo tudi delovno mesto za to. Žival naj ne bo več odvečna roba, zlo, naj postane del narave v mestu, dodatek, sestavni del mesta. 

 

Dolga, nikoli prehojena pot. Pa vendar so sanje nujne, z njimi se začne vse dobro, kar se zgodi. 

 

Pomlad je. Lepa, zelena. Mačjim očem izpod smetnjaka so se pridružile nove, še bolj lačne.

Barbara

 

 

Foto: Škofljica, Kočevska cesta

 

 

Muce bele muce črne
muce zlate in srebrne
več ne smejo klepetati
morajo takoj zaspati

sanje so velika skleda
vedno prazna stalna beda

zlata luna gre čez hiše
hitro sivi dan nariše

pride človek kup odvrže
novo muco tam zavrže

muce lepe in brezdomne
muce plahe in pogumne

nova muca hitro pridi
naj te človek tam ne vidi

bele solze črn obup
siva cesta strašen hrup

grm zeleni hladen dom
trhla uta prašen dom

muce bele muce črne
muce zlate in srebrne
več ne smejo klepetati
morajo takoj zaspati

hladna igla bolečina
muce sanje in globina
muce sanje in temina
hladna igla in praznina 

 

Prirejeno po Mačku Muriju Kajetana Koviča, 14. maja 2012

 

 

Prejšnje Barbarine kolumne: 

 

 

Barbarina kolumna: Poskusi na živalih

 

Barbarina kolumna: Beseda ni konj

 

Barbarina kolumna: Rejne živali, izkoriščane in prezrte

 

Barbarina kolumna: Preveč nas je!

 

Barbarina kolumna: Trgovine za živali - male prodajalne groze

 

Barbarine kolumne: TRI -  1. del, 2. del, 3. del

 

Barbarina kolumna: Obredni zakol na ustavnem sodišču

 

Barbarina kolumna: Pasje borbe - naša ponovno prezrta realnost?

 

Barbarina kolumna: Zakaj je pes z očali problem?

 

Barbarina kolumna: Živali v šolah

 

Barbarina kolumna: Miti in grozodejstva o živalskih vrtovih

 

Barbarina kolumna: Odnos medijev do živali

 

Barbarina kolumna: Zaščita za vse, le za živali ne

 

Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

 

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

 

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

 

Barbara, ti si bolj za živali

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.