11.06.2015

Barbarina kolumna: Dve zgodbi. Golobja in zavetiška

BARBARINA KOLUMNA

 

Piše: Barbara Győrfi

Foto: Tatjana Vuković (levo)

 

Ljubljana pred sedmimi leti. Središče mesta, hitenje po opravkih in dobra vaja za periferni vid, s kotičkom očesa opaziš nekaj čudnega. V kotu izložbenega okna je čepel ranjen golob, ki se ni mogel umakniti pred hitečimi brezbrižnimi ljudmi. Zajel me je obup, kot že tolikokrat, kaj pa zdaj. Kličem moža, ki je bil v bližini, naj v službi vzame kakšno škatlo, kolegico iz takratnega društva, da časti prevoz. Hitenje na Veterinarsko kliniko, kjer so ga oskrbeli, napadla ga je vrana, in prepeljali v takratni azil za prostoživeče živali pri Kranju. Upanje, da je bilo res tako.

 

Minilo je nekaj let. Bilo je poleti, doma uživaš na sončku, od nekod nekakšno brenčanje z žvižganjem v presledkih. Slišijo ga tudi sosedje, ne ugotovimo, kaj je to. Potem sem se sprehajala po okolici, pred menoj hotel, na strehi čudno bliskanje, ki se je ujemalo z nadležnim zvokom.

 

Sosed mi je nato povedal, da je odkril to čudo in šel k direktorici hotela. Antena za odganjanje golobov. Poskušala je razumeti soseda, a je trdila, da antene ne more umakniti, ker je nekemu gostu golob priletel v sobo. Dodala je še, da sterilizacije golobov ne podpirajo (!?) varuhi živali in da bi šlo za drag poseg, 30 jurjev evrov.  

 

Direktorica je malo prikrojila resnico po svoje. Znesek pokriva vso Ljubljano na letni ravni, ne neki hotel z okolico, ta o sterilizaciji pa je bosa. 

 

Vseeno je antena sčasoma prenehala delovati, na srečo je tudi direktorica ugotovila, da je neučinkovita, golobi so namreč ves čas brezbrižno posedali zraven antene. Če bi se direktorici stroka zdela pomembna, ne bi zapravila denarja za anteno, vedela bi, da se golobi sčasoma navadijo na zvoke, ki ne pomenijo nevarnosti. Bolj kot živčni sosedje. 

 

Potem me je očarala še prijateljica. Na balkonu v bloku sta si goloba ustvarila gnezdo. Najprej se ji je zdelo lepo, potem pa po slovensko, kaj bodo rekli drugi - ni si vzela niti pet minut časa, da bi se posvetovala s kom, kaj storiti, preprosto je vrgla gnezdo z balkona. »Barbara, da ne boš mislila, da nimam rada živali, saj veš, da imam rada Meo« mi je še rekla. Mea je mačka njene mame, ki sta jo kupili pri vzreditelju na črno, ki mu je umrla žena. Še zdaj ne vem, kdo je. Živali doma je zanemaril, a je leglo vseeno prodajal, denar očitno ne smrdi niti, če žaluješ, ob njunem prihodu je bila mačka z mladiči v kopalnici v vodi zaradi pokvarjene cevi. Polna razumevanja do njega je skomignila z rameni, ko sem omenila mačke, da bi lahko koga prosil za pomoč. Skušala me je odpraviti, da je zdaj vse v redu, čeprav se je videlo, da nima pojma. Nato si je nabavila še svojega psa in vsa ljubezen do živali se zanjo tu začne in konča. 

 

Povedala pa je, da je neki sostanovalec zastrupil goloba, da bi s tem prestrašil še druge, dogaja se, da jih ljudje streljajo. Takole se godi golobom (KLIK). Tisti, ki prijavlja, pa je težak, diktatura strahu zapoveduje, da se ne smeš zameriti nikomur, zato se Barbari ne sme dati nobenega podatka, da ne bi koga prijavila, potem pa bodo grdi pogledi. Je odveč reči, da sva po tem in marsičem že bivši prijateljici? 

 

Seveda sem se spraševala, kaj storiti, največ dela je z ljubitelji živali. Na DOPPS so me poučili, da se s tem ne ukvarjajo, to so samo golobi, njih zanimajo le najbolj žlahtni dragulji, ogrožene vrste. Vseeno je po zaslugi lokalnega DOPPS-ovca informacija šla naprej do neke veterinarke, od tam pa na Biotehniško fakulteto, do Alenke Dovč. Ta gospa nam je bolj znana kot predstojnica zdaj že bivšega Strokovnega sveta za zaščito živali (ki ga že skoraj leto ni več in to Židana spet ne skrbi). Tako sem prišla do Inštituta za higieno okolja in živali z etologijo.  Povezali so me s Štefanom Pinteričem, s katerim sva se dobila lansko poletje v Murski Soboti, kamor ga kot Prekmurca najpogosteje zanese služba. Za golobe sta pristojna tako ta inštitut kot tudi Nacionalni inštitut za veterino.

 

Srečanje je bilo zelo zanimivo. Izvedela sem namreč, da sterilizacija s koruzo v nasprotju s splošnim mnenjem, tudi mojim, priznam, sploh ni učinkovita, ker bi morali koruzi dodajati nenormalne količine sredstva za sterilizacijo. Za najučinkovitejšo metodo se je izkazalo postavljanje oskrbovanih gnezdišč, parkovnih golobnjakov, kjer se golobe trikrat na teden hrani, skrbi za higieno golobnjakov in okolico, med pobiranjem jajc in nadomeščanjem z umetnimi se nadzoruje še stanje golobov, opravlja zdravstvene raziskave in podobno. Jajca se pobirajo vsaki drugi dan, preden pride do razvoja zarodka. Pušča se določeno število jajc, da se ohranja naravni nagon golobjih parov, s čimer se ne poseže v reproduktivne navade golobov. Potrdil mi je, da je populacija golobov v Ljubljani zdrava, zato mit o prenašalcih bolezni ne drži.

 

Vse skupaj poteka v okviru projekta Mestni golob pri Mestni občini Ljubljana.

 

Foto: Ljubljanski grad (B.G.)

 

Zmenila sva se za sodelovanje, da bi projekt predstavila tudi murskosoboški občini. Čeprav populacija golobov v Murski Soboti ni prevelika, nekaj več jih je le na območju hotela, vseeno mislim, da bi bila skrb zanje ob ozaveščanju ljudi v korist vsem. Vedela sem, da občini tega ne morem predstavljati sama, da potrebujem stroko za seboj.  

 

Zmenila sva se za uradni dopis, ki ga bo poslal, jaz ga bom preposlala, pojasnila še svoje razloge kot občanka ter uredila datum za sestanek na občini. Nato je bilo lepega konec. Prelaganje iz tedna v teden, iz meseca v mesec, dokler mi marca ni bilo dovolj. Poslovila sem se in ponudila pomoč, če si kdaj v prihodnje slučajno premislijo, ker mi je resnično veliko do golobov. Nobenega odgovora. Predlog občini sem pred kratkim vseeno dala. Očitno si želijo delovati le v Ljubljani, čeprav gre za tržno dejavnost, ki bi bila v korist njim in vsej Sloveniji. Žal mi je bilo, da niso pripravljeni opravljati svojega dela, da sem kot prostovoljka očitno pripravljena storiti več kot ti očitno predobro plačani strokovnjaki. Očitno so menili, da je bolje, da ljudje golobe pohabljajo, kot da bi v druga mesta po vsej državi samo prenesli dobro prakso, ki bi jo lahko izvajali usposobljeni domačini.

 

Golob je bivša domača žival, navajen na človeka, ga prepozna, kot je pokazal poizkus. Ena udeleženka je golobe hranila, druga preganjala. V drugi fazi jih ni hranila ali preganjala nobena, a so se golobi vztrajno izogibali tisti, ki jih je prej preganjala. V tretji fazi sta zamenjali obleki in vlogi, toda golobov nista preslepili, ti so se še naprej umikali pred preganjalko. Po sili razmer pa je postal prostoživeča žival, begajoč pred človekom, a še vedno odvisen od njega. Zato bi zanj morala poskrbeti vsaka skupnost (za vse mestne živali), pa ne z bodicami, ki so v nasprotju s splošnim prepričanjem zanje lahko nevarne, če se prestrašijo in izgubijo ravnotežje. Namesto bodic jim dajmo spoštovanje. Golob ni le kičast simbol miru, ko boste z njimi, boste res občutili mir. Zakaj ga ne bi dali tudi njim? Zakaj bi bili golobi del mesta le v Benetkah in zakaj ne bi bili golobnjaki zanimivost mest, okras?

 

Foto: Koper, Titov trg

 

Zahvala Obalnemu društvu proti mučenju živali za tale posnetek in dejanje, objavljen 14. maja na Pes moj prijatelj - KLIK. Takšno je resnično življenje golobov. 

 

Zadnje dni spremljamo zgodbo z Obalnim zavetiščem. Koprska občina, Veterina Koper in Komunala Koper so se domislili, da bi zavetišče delovalo pod okriljem slednjih. V ta namen bi spremenili občinski odlok, da razpis za izbor upravljalca ne bi bil več potreben. To, da Komunala ne bi izpolnjevala pogojev za prevzem upravljanja, kaj šele, da imeli kakšen odnos do živali, ne skrbi nikogar iz svete trojice. Tisti s Komunale ima rad svojega psa in to je dovolj. V zadevo so skušali pritegniti svetnike ter druge obalne občine (stališče ankaranske občine mi ni znano), kar pa se jim za zdaj ni posrečilo najbolj. Na srečo obstajajo tudi svétniki, ki še vedo, kaj so načela in jim ni vseeno za zavetišče, a tudi če jim gre le za lastne interese, nabiranje političnih točk, očitno vedo, da s podporo zavetišču, oziroma vsaj izboru na razpisu, ni moč zgrešiti. Ker izolska in piranska občina problematike upravljanja zavetišča še ne bosta obravnavali, se bo zadeva vlekla še naprej. Kakšne koristi si obetajo svétniki s podporo sveti trojici, ni jasno, tudi neprimorske glave se sprašujejo, če trava še raste tam, kamor stopita nožici dveh najbolj razvpitih junakov iz svete trojice. 

 

Samovšečni politik, ameriški sprehajalec psov z neštetimi potrčkoti na povodcih, ki najzvestejše med njimi kot Božiček nagradi z izpolnjevanjem želja. Življenje je zanj rally, pardon, igra monopolija, zakon pa multipraktik na polici v trgovini, vzameš ga, če ga potrebuješ, prilagodiš po svoje, kakor hočeš, in če ti ni v prid, ga enostavno spregledaš. Ogromno jih je, vsepovsod so, in kako se opravi lobotomija ljudem, da jih volijo ali omogočijo direktorska mesta, mi ni čisto jasno. 

 

O veterinarski vpletenosti in kakovosti ob drugi priložnosti. Argumenti občine so trhli, navajajo le nekakšne administrativne nepravilnosti, ki naj bi jih v zavetišču odkrila inšpekcija, resnih očitkov pa ni. Za zgled navajajo mariborsko Snago, čeprav so podatki čudni (KLIK), vse preveč pa se pozablja, da je bila tudi mariborska Snaga izbrana na enako nezakonit način. Najti je tudi očitke proti obalnemu društvu, vendar pa ima slednje še kako prav, ko trdi: »Zavetišče je zavetje za živali, ki ga potrebujejo. Ni politična delavnica, ni mesto za ustvarjanje dobička in kariere… Ni last županov in svetnikov.«

 

Kaj imata zgodbi skupnega? Pravzaprav nič. Hotela sem povedati obe, zato včasih neodločnost združi na videz nezdružljivo, a ko pogledamo v zgodbi malo globlje, vendarle imata nekaj skupnega. V slogi je moč. Obe zgodbi sta učna lekcija za slovensko živalovarstvo. Nekaj je mogoče doseči le s sodelovanjem, povezanostjo, če se zbere dovolj velika kritična množica, ki zagovarja določeno stališče in deluje v tej smeri. Zato me veseli podpora zavetišču in upanje, da bomo nekoč pozivali občine, da uredijo položaj golobov, denimo.  

 

Barbara

 

p.s.: Če sem z zgodbo o zavetišču za spremembo aktualna, bom še bolj. Cuker za ljubitelje ministrice Julijane, ki nam določa, kaj je slovenska glasba. Včasih je bistvo očem skrito. Sladoled v roke, ta komad Darje Klančar v uho in hajdi na potep v poletje. 

 

 

 

Prejšnje Barbarine kolumne: 

 

 

Barbarina kolumna: Mačke

 

 

 

Barbarina kolumna: Poskusi na živalih

 

 

 

Barbarina kolumna: Beseda ni konj

 

 

 

Barbarina kolumna: Rejne živali, izkoriščane in prezrte

 

 

 

Barbarina kolumna: Preveč nas je!

 

 

 

Barbarina kolumna: Trgovine za živali - male prodajalne groze

 

 

 

Barbarine kolumne: TRI -  1. del, 2. del, 3. del

 

 

 

Barbarina kolumna: Obredni zakol na ustavnem sodišču

 

 

 

Barbarina kolumna: Pasje borbe - naša ponovno prezrta realnost?

 

 

 

Barbarina kolumna: Zakaj je pes z očali problem?

 

 

 

Barbarina kolumna: Živali v šolah

 

 

 

Barbarina kolumna: Miti in grozodejstva o živalskih vrtovih

 

 

 

Barbarina kolumna: Odnos medijev do živali

 

 

 

Barbarina kolumna: Zaščita za vse, le za živali ne

 

 

 

Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

 

 

 

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

 

 

 

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

 

 

 

Barbara, ti si bolj za živali

 

 

 

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.

 

Deli s prijatelji

Komentiraj

Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Uredništvo si pridržuje pravico do izbrisa komentarjev, ki žalijo, javno spodbujajo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, so prekomerno obsceni, oglašujejo, na kakršenkoli način kršijo zakonodajo Republike Slovenije ali huje kršijo splošne pogoje uporabe spletnega portala.