BARBARINA KOLUMNA

Piše: Barbara Győrfi

Foto: Tatjana Vuković (levo)

Noč čarovnic je tuji praznik, ki ga Slovenci nekritično prevzemamo. Smo prilagodljivi, ko je treba upogniti hrbtenico, in neprilagodljivi, ko se je treba naučiti dobrega. Lastnih tradicij nočemo, pred tujimi poklekamo, z navdušenjem otroka in odprto denarnico. Bogve, kaj je smešnega v tem, da je v nekaj stoletjih v težko predstavljivih mukah umiralo na tisoče ljudi in živali. Iz zgodovine se ne naučimo nič, opisi Slovencev, kaj vse bi naredili beguncem ali tistim, ki do smrti pretepejo dveletno deklico, na katero so zdaj že zdavnaj pozabili, presegajo domišljijo inkvizitorjev.

Grajsko dvorišče, priprava kresa za kurjenje čarovnice

Rakičan je vas, kilometer jugovzhodno od Murske Sobote. Postala je predmestje, spalno naselje Sobočanov, na lastno zgodovino pozablja. Velik in lep park s starimi drevesi je ostal še iz grofovskih časov, neogotska kapelica v njem zaradi zaplankanosti ostaja neobnovljena in je priložnostni koš za smeti žurerjev. Ob robu parka je baročni dvorec, ki mu rečemo grad. Star in šarmanten gospodič, počasi ga obnavljajo. Prepočasi, ker so prioritete drugje. Štirje stolpi, povezani s trakti. Ni zelo velik, a dovolj, da obnova res ni lahek zalogaj. Ustanovil se je zavod, dali so si ime Raziskovalno izobraževalno središče Dvorec Rakičan (krajše RIS Rakičan). Jezikovna šola za otroke, prostori fakultete, druga izobraževanja. V predavalnicah ni občutka, da si v stari zgradbi, le hodnik in okna, skozi katera pogledaš proti parku, ti povedo, da o(b)staja še kaj večjega in starejšega od nas.

V jugovzhodnem delu dvorca je konjeniški center. V hlevih sem bila že pred časom, na hitro, na prvi pogled je vse v redu, a to bi lahko presodili samo tisti, ki se na konje spoznajo. Jahalna šola, terapevtsko jahanje. Grad se odpira ljudem, zato organizira vedno več prireditev, kar je seveda dobro, če so prireditve na določeni ravni in nemoteče za okolico.

JV del gradu s hlevi in konjeniški center

Osrednja prireditev je postala Noč čarovnic. Gre za zdaj že tridnevno prireditev na grajskem dvorišču in bližnji okolici, "tradicionalno, ki poteka že četrto leto", se je zapisalo novinarki lokalnega časopisa. Dolga tradicija, ni kaj. Poudarek je na domačih obrteh ter srednjeveški šari, ki se je razpasla po Sloveniji. Vse je »srednjeveško«, zgodovinska obdobja, predmeti, dogodki, običaji, vse se meša sem in tja, brez repa in glave, zgodovinska stroka v Sloveniji pa raje zamahne z roko in se posmehuje, opozarjanje na nesmisle se ji zdi zaman. Razgledanost in verodostojnost danes nista cenjeni, kaj bi torej s tako nepomembnim podatkom, da je velika večina procesov potekala v novem veku. Če pa ljudje ne vedo niti, kdaj je katero zgodovinsko obdobje sploh bilo. Plehka zabava, ki ji nasedajo tudi »novinarji«, ki pišejo o tem.

Skrpucalo nepotrebnega prizidka, hlev

Na prireditev pride vse več ljudi, iz vse Slovenije, letos naj bi v treh dneh prišlo več kot 15.000 ljudi, več kot prenese ta prostor. Denar in množičnost prireditve sta edino, kar razume organizator. Koncertov je več kot prejšnja leta, ker pritegnejo največ ljudi. Samo da je žur, od kvaziroka do narodnjakov, špilaj miško, vse je dobro, samo da je glasno in da nisi trezen, tudi alkohol ni nujno dovolj za kolektivno samopozabo. Treba se je izživeti kot da je zadnji dan. Posledice kulture obiskovalcev so vidne drugi dan, če ste dovolj zgodnji, treba jih je hitro odstraniti, da ne bi padel madež na lično podobo gradu, Zavoda in večni nasmeh direktorja.

Vse to me še ne bi motilo, če ne bi šlo za konje in druge živali v parku in na okoliških poljih. Oder z ozvočenjem je dobesedno nekaj metrov stran od hleva s konji, glasbo slišite pet in več kilometrov stran. Ljudje odidemo, če nam nekje ni všeč, ne silimo pred ozvočenje. Kam naj gredo konji, zaprti v bokse, ki ne vedo, kaj je žur, glasbo občutijo kot hrup in hrup kot bolečino? Vsaka minuta žura za druge je dolga ura trpljenja za konje. So zadeti od pomirjeval? Koliko jih lahko presenejo, če igra glasba vse popoldne in vso noč, več dni? Kako je drugim živalim v parku? Koliko uničujejo park zadeti obiskovalci?

Hlev

Direktorja zavoda tega ne sprašujem, ker ni smisla, prejela bi pokroviteljstvo in samohvalo. Politik pač. (KLIK)  UVHVVR prav tako ne, ker dajo dovoljenje za vsako prireditev, ne glede na to, kaj se počne z živalmi. Pokleknejo pred kapitalom in vplivnimi ter napišejo nekaj stavkov birokratščine. Ker so dovoljenja urejena, so roke umite, storiti ni mogoče nič. 

Ljudem, obiskovalcem, ni mar. Moje vprašanje ignorirajo, samo da jim je fajn, kaj bi se sekirali za ene brezzvezne konje. Bojo pa že potrpeli, nej? Vprašam DZZŽ Pomurja, spraševali so že pred mano, ne morejo nič, so sporočili.

Obore s konji

Bolj pomenljiv je bil odgovor Zavoda Nazaj na konja iz Starošinc, v Rakičanu izvajajo terapije s konji. Dobrobit konjev jim je zelo pomembna, »konji so zdravi in zadovoljni, zanje je poskrbljeno v skladu z vsemi merili etologije«. Kako pa je poskrbljeno za konje v času koncertov, pa ne vedo, naj vprašam vodstvo RIS Rakičan. Strašansko dosledna merila etologije, če te žival zanima samo včasih, ko hočeš, ko si tam, konj pa je le uporaben predmet za izvajanje terapij. Blažena nevednost. Sporočila sem jim samo, da če jih resnično zanima dobrobit konjev, bi jih morala zanimati dobrobit tudi med koncerti. Komur je resnično mar za žival, ni ozkogled.

Največ je povedala Natalija Nedeljko iz Društva za zaščito konj. Glede koncertov ji nihče od osebja ni znal pojasniti, kako je s konji, a so vehementno zagotovili, da hrup ni tako moteč za konje. Dodali so ji še: »Da naj raje pogledamo in poskrbimo za tiste, ki so resnično potrebni pomoči, da ko bo pa tam kaj narobe, me bojo pa že pravočasno obvestili«, je zapisala Natalija.

Vhod v hlev, na drugi strani jasno nekaj metrov oddaljen šotor, kjer bodo koncerti

Ah, seveda bi jo obvestili, ja. Ko ni argumentov, nastopita aroganca in pokroviteljstvo, preusmerjaš pozornost kot pri otroku in nalagaš delo tistim, ki ga že tako imajo čez glavo, da imaš mir za lastno lagodnost. Za njih je konj le stvar, ki jo vzameš v roke, ko jo potrebuješ, za Natalijo je živo bitje. Natalija, hvala, da vsaj tebi ni vseeno. Najino dopisovanje je videlo nekaj deset ljudi, domnevnih ljubiteljev živali, nihče ni reagiral. Njihova brezbrižnost je voda na mlin brezbrižnežem v Rakičanu, posledično smo tisti, ki nam ni vseeno, šibkejši, če nimaš podpore niti v lastnih vrstah, konji pa so potem še v slabšem položaju. A to je slovenska ljubezen do živali – à la carte  – vzameš, kar, koliko in ko hočeš.

Da ne bo pomote – nič narobe z žuri, daleč od tega, vendar pa smo lahko tudi v najbolj veselih trenutkih odgovorni do drugih. Koncerti sodijo v urbana okolja, v dvorane, kjer ne ogrožamo nikogar. Naj trpljenje drugega, staro stoletja ali sedanje, ne bo naša zabava, pa ne samo za Noč čarovnic.

Park, v katerem bodo ogrožene druge živali

Trpljenje in veselje sta lahko veliko bolj blizu drug drugega, kot si mislite.

Barbara

Prejšnje Barbarine kolumne: 

Barbarina kolumna: O odstrelu medveda

Barbarina kolumna: Pes iz Murske Sobote

Barbarina kolumna: Mačke

Barbarina kolumna: Poskusi na živalih

Barbarina kolumna: Dve zgodbi, golobja in zavetiška

Barbarina kolumna: Beseda ni konj

Barbarina kolumna: Rejne živali, izkoriščane in prezrte

Barbarina kolumna: Preveč nas je!

Barbarina kolumna: Trgovine za živali - male prodajalne groze

Barbarine kolumne: TRI -  1. del, 2. del, 3. del

Barbarina kolumna: Obredni zakol na ustavnem sodišču

Barbarina kolumna: Pasje borbe - naša ponovno prezrta realnost?

Barbarina kolumna: Zakaj je pes z očali problem?

Barbarina kolumna: Živali v šolah

Barbarina kolumna: Miti in grozodejstva o živalskih vrtovih

Barbarina kolumna: Odnos medijev do živali

Barbarina kolumna: Zaščita za vse, le za živali ne

Pogled na Zavetišče Meli od zunaj...

Barbarina kolumna: 'Pismo trem bradatim'

Barbarina kolumna: "Kdo smo?"

Barbara, ti si bolj za živali

Kolumne na spletnem portalu Pes moj prijatelj izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča urednikov portala.